TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za notranje zadeve, Policijska uprava Celje št. 2253-201/2021/45 (3A23-2) z dne 24. 3. 2023 se odpravi.

Prvotožniku in drugotožniku se dovoli zadrževanje v Republiki Sloveniji (RS) z veljavnostjo od 2. 8. 2024 do 2. 2. 2025. V tem obdobju ima drugotožnik pravico do osnovnega šolstva, hkrati pa imata oba tožnika v tem obdobju:

a) pravico do osnovne oskrbe v skladu s prvim in tretjim odstavkom 75. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). Za izplačilo denarne pomoči je pristojen Urad Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov, Azilni dom, Cesta v Gorice 15, Ljubljana;

b) pravico do nujnega zdravstvenega varstva v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje. Pravico do nujnega zdravstvenega varstva v času dovoljenega zadrževanja v RS lahko tožnik uresničuje v zdravstvenih ustanovah v skladu s prvim odstavkom 75. člena ZTuj-2 in po predpisih, ki urejajo zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje; ne glede na navedeno je mladoletni drugotožnik upravičen do zdravstvenega varstva v enakem obsegu kot otrok, ki je obvezno zdravstveno zavarovan kot družinski član;

c) Center za tujce je dolžan obema tožnikoma v roku 8 dni od prejema te sodbe izdati izkaznico o dovolitvi zadrževanja v Republiki Sloveniji.

Pojem zasebno življenje iz 8. člena EKČP zajema tudi čustvene vezi, ki se ustvarjajo in razvijajo med odraslo osebo in otrokom zunaj tradicionalnih oblik starševstva. Skrbstveno razmerje med odraslim in otrokom, ki nimata biološke ali pravne povezave, lahko zaradi dejanskih okoliščin pomeni obstoj zasebnega življenja, ki je varovano v okviru pravice do spoštovanja zasebnega življenja. Vendar je ESČP že poudarilo, da v okviru kratkotrajne življenjske skupnosti povezava, vzpostavljena med odraslo osebo in otrokom, ne sodi samodejno pod zasebno življenje in da je treba upoštevati kakovost obstoječih čustvenih vezi, trajanje odnosa in obstoj pravne negotovosti pri vzpostavitvi odnosa med odraslim in otrokom. Glede na daljše tolerirano bivanje drugotožnika v RS, glede na njegove razvite socialne, osebne in kulturne mreže v RS in glede na odsotnost stikov z njegovo izvorno državo je sodišče presodilo, da je drugotožnik izkazal obstoj njegovega zasebnega življenja v RS na podlagi 8. člena EKČP v zvezi s 3. členom KOP in 7. členom KOI, s tem pa ga posledično RS po presoji sodišča zaradi nesorazmernosti ukrepa ne sme izgnati iz države, tak ukrep namreč ne bi bil upravičen z vidika nujnosti in sorazmernosti glede na legitimni interes države ob citirani smiselni presoji okoliščin po kriterijih M.A. proti Danski, Boultif in Üner proti Nizozemski.

Pri presoji tožnikove prošnje za dovolitev zadrževanja po 73. členu ZTuj-2 je treba upoštevati zelo specifične dejanske okoliščine, ki kažejo na drugotožnikovo posebno ranljivost in ki, ob upoštevanju 8. člena EKČP in s tem drugotožnikovega zasebnega življenja v Sloveniji, v zvezi s 3. členom KOP in 7. člena KOI, kažejo na to, da bi mld. drugotožniku moralo biti že z navedeno odločbo priznano zadrževanje v RS. Hkrati s tem pa je treba priznati zadrževanje v RS tudi prvotožniku, njegovemu očetu, ki je nesporno njegov družinski član in sodišče ločitve družine, skladno s 3. členom KOP, ne sme dopustiti, saj bi bila sicer ogrožena največja korist mladoletnega drugotožnika.

V skladu s prvim odstavkom 75. člena ZTuj-2 ima tujec, kateremu je dovoljeno zadrževanje v RS, pravico do nujnega zdravstvenega varstva v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje ter do osnovne oskrbe, šoloobvezni mladoletni tujci pa tudi pravico do osnovnega šolstva. Ker je sodišče v sporu polne jurisdikcije odločilo o podaljšanju zadrževanja tožnika v RS, je moralo skladno s prvim odstavkom 75. člena ZTuj-2 odločiti tudi o pravici do osnovnega šolstva drugotožnika, ki je šoloobvezni mladoletni tujec.