TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Rok za plačilo sodne takse je zakonski rok, določen v 34. členu Zakona o sodnih taksah, tovrstni roki pa so nepodaljšljivi. Posledice prepozno plačane sodne takse so tako enake kot posledice neplačane takse in ni pomembno, ali je stranka sodno takso plačala kasneje.

Res je tožba v upravnem sporu tudi pravno sredstvo zoper odločitev upravnega organa, vendar ta pravna narava tožbe v upravnem sporu sama po sebi še ne utemeljuje pritožničinega očitka o kršitvah ustavnoprocesnih jamstev, ki jih zagotavljata 22. in 25. člen Ustave. Posledica neplačila sodne takse iz 105.a člena ZPP je predpisana za vsa pravna sredstva. Določitev sodne takse kot procesne predpostavke bi bila z vidika navedenih človekovih pravic lahko ustavno sporna, če bi bilo plačilo sodne takse za tožbo določeno v taki višini ali takem roku, ki bi stranki zelo otežilo ali celo onemogočilo dostop do tega pravnega sredstva, česar pa pritožnica niti ne zatrjuje.

Za kršitev načela enakosti pred zakonom, ki ga zagotavlja drugi odstavek 14. člena Ustave bi šlo, če bi zakonska ureditev brez razumnega razloga enake položaje uredila različno. Da bi bila pritožnica kot pravna oseba gospodarskega prava in stranka z interesom, ki je lokalna skupnost, glede obveznosti plačila sodnih taks v enakem položaju, pa pritožnica ne zatrjuje.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je zakonska ureditev, ki razlastitvenemu zavezancu nalaga plačilo sodne takse, v nasprotju z načelom pravne države. Vse odločbe, ki so lahko predmet upravnega spora, so odločbe, s katerimi oblastveni organ nalaga obveznosti ali posega v pravice posameznikov oziroma pravnih oseb (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Zato dejstvo, da je odločba o razlastitvi oblastveni ukrep, ki posega v tožnikovo lastninsko pravico, še ne utemeljuje zatrjevane neustavnosti predpisane taksne obveznosti.