TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Upravna postopka sta bila že zaključena, zato dostop do informacij ne more škodovati njuni izvedbi, zahtevani dokumenti ne ustrezajo pogojem, da bi jih lahko obravnavali kot davčno tajnost, ker niso nosili oznake davčne tajnosti in jih prvostopenjski organ ni obdeloval za namene davčnega postopka, da bi na njihovi podlagi davčni organ odločil o davčni obveznosti, za poslovno skrivnost pa ne gre iz razlogov, ker so podatki po zakonu javni, če gre za podatke o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev.

Dejstvo, da prvostopenjski organ v isti zadevi z isto številko po pravnomočnosti sklepa vodi tudi postopek nadzora izvršitve izdanega akta, ne pomeni, da je predhodni postopek ugotavljanja skladnosti delovanja kolektivnih organizacij z določbami ZKUASP še v teku in zato ni mogoče slediti prvostopenjskemu organu, da bi razkrivanje zahtevanega podatka škodovalo izvedbi konkretnega postopka. Tožena stranka je zavzela pravilno stališče, da dejstvo, da je prvostopenjski organ vodil tudi postopek izvršitve izrečenih ukrepov, ne pomeni, da je zaradi tega postopka treba zavrniti dostop do dokumentov tudi iz postopka ugotavljanja skladnosti delovanja kolektivne organizacije z določbami ZKUASP.

Drugostopenjski organ je pravilno ugotovil, da je subjektivni kriterij za določitev poslovne skrivnosti glede zahtevanih informacij sicer izpolnjen, vendar pa tretji odstavek 39. člena ZGD-1 določa, da se za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev, pri obeh presojenih postopkih pa je prvostopenjski organ tožeči stranki naložil odpravo kršitev, zato predmetna sklepa ne moreta predstavljati poslovne skrivnosti v delih, v katerih gre za ugotovitve organa o kršitvah zakona ne glede na to, da je tožeča stranka tudi te ugotovitve označila kot poslovno skrivnost.

Do informacij javnega značaja je upravičen vsakdo in mu pri tem ni potrebno izkazovati niti pravnega interesa niti navajati razlogov, zakaj želi dostop do neke informacije.

Sodišče sicer meni, da je mogoče govoriti o davčni tajnosti, oziroma varovanju podatkov zaradi davčne tajnosti tudi pri organih, ki ne postopajo po določbah ZDavP-2, vendar le v primerih, ko je pri podatkih, ki naj bi bili davčna tajnost, nesporno izkazana povezanost med davčnim organom in drugim organom, kar pravilno navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo. Zahtevane informacije bi moral prvostopenjski organ kot davčno tajnost obravnavati, če bi te informacije obdeloval izključno z namenom, da bi davčni organ na njihovi podlagi odločil o davčni obveznosti. Če gre za identične dokumente, ki jih je za svoje namene kasneje potreboval tudi FURS, Urad za intelektualno lastnino pa jih je potreboval v druge namene, pa ni dolžnost tožene stranke, da bi pri FURS opravljala poizvedbo.