TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 754,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za njihovo plačilo do plačila.

Upnik mora tudi v primeru tako imenovane regulacijske začasne odredbe, s katero se začasno uredi sporno razmerje, izkazati, da mu bo zoper dolžnika nastala nedenarna terjatev, zavarovanju katere je namenjen inštitut začasne odredbe po 272. členu ZIZ. Tudi po stališču pravne teorije za izdajo regulacijske začasne odredbe ne zadošča le verjetnost obstoja pravnega razmerja take vrste, ki bi ga bilo treba začasno regulirati, saj se z začasno odredbo ne regulira pravnih razmerij, temveč zgolj iz njih izvirajoče nedenarne terjatve.

Tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ni izrecno navedla, da ima kakšen nedenarni zahtevek nasproti toženi stranki, vendar je na podlagi zatrjevanih ničnih poslov po materialnem pravu mogoče sklepati, da ima zahtevek na prepoved dejanj, ki bi vodila k izpolnitvi ničnih poslov.

Tožeča stranka je tudi trdila, da se je prvotoženka za račun obeh pogodbenih strank zavezala, da bo o gibanju obrestnih mer in tečaja EUR/CHF dnevno obveščala tožečo stranko in jo tako seznanjala z razmerami na deviznem in denarnem trgu ter bo spremljala gibanje tečaja in obrestnih mer in tožečo stranko obveščala o potencialnih instrumentih za zaščito pred valutnimi in obrestnimi tveganji. Te trditve v zvezi s sklenjeno kreditno pogodbo tudi po stališču pritožbenega sodišča ne potrjujejo verjetnost, da kreditna pogodba nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, saj ni mogoče sklepati, da bi tožena stranka z navedeno zavezo v zvezi s sklenjeno kreditno pogodbo kršila tožeči stranki pravico do informiranja. Lahko bi jo kršila, če svojih obveznosti iz dogovora ni izpolnjevala, neizpolnjevanje obveznosti pa odkazuje na odškodninsko odgovornost, ne pa na ničnost pogodbe.