TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Glede zahtevka iz naslova nadur je tožnik v tožbi navedel, koliko dni je v posameznem mesecu delal, koliko od tega je bilo rednih delovnih ur, in koliko je dejansko delal oziroma, koliko je bilo opravljenih nadur. Toženec je glede števila nadur v odgovoru na tožbo in v vlogah ves čas navajal le, da tožnik z ničemer ne dokazuje, da je delo opravil v zatrjevanem obsegu. Drugih argumentiranih ugovorov ni podal. Bi pa jih lahko, v kolikor bi vodil ustrezno evidenco. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je toženca zavezoval Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih. Ta zakon v 8. členu od delodajalca med drugim zahteva vodenje podatkov o delovnem času, o nočnem delu in tedenskem delovnem času. Ti podatki se vodijo v okviru evidence o izrabi delovnega časa, ki bi jo toženec moral imeti skladno z Zakonom o evidencah na področju dela in socialne varnosti. Ker toženec ne z omenjenimi evidencami, niti kako drugače, tožnikovih trditev ni argumentirano prerekal, je sodišče prve stopnjena podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP zakonito štelo tožnikova zatrjevana dejstva kot priznana oziroma za resnična.