TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se odloži izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-362/2012/3 (1313-20) z dne 9. 1. 2013 do pravnomočne odločitve o glavni stvari v tem upravnem sporu.

Tožnik ne zatrjuje, da bi izpodbijani sklep ne vseboval eksplicitne navedbe pravno relevantnih dejstev (da je tožnik iz izvorne države Pakistana preko, med drugim, ozemlja Republike Hrvaške kot sopotnik v osebnem avtu pripotoval do državne meje med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo dne 30. 12. 2012, ki jo je na Mednarodnem mejnem prehodu Metlika želel prestopiti s svojim prenarejenim pakistanskim potnim listom, v katerem se je nahajalo grško dovoljenje za prebivanje, ki je v Schengenskem informacijskem sistemu zabeleženo kot ukradeno), niti s strani tožene stranke tako ugotovljenih dejstev v tožbi ne izpodbija in glede teh dejstev ne navaja kakorkoli drugače (in tudi ne ponudi oziroma ne predlaga nobenega dodatnega dokaza).

Tožnik ves čas trajanja postopka ni navedel, predlagal ali predložil kakršnihkoli dokazov, da bi Hrvaška zanj osebno ne bila varna tretja država. Navajal je le, da je bil nek neimenovani Pakistanec, sicer tožnikov prijatelj, ki je živel na Hrvaškem, vrnjen v Pakistan. Vendar ob tem tožnik ni zatrjeval (niti ni izkazal), da bi omenjeni prijatelj na Hrvaškem zaprosil za azil niti ne, da bi mu bila prošnja za azil zavrnjena in tudi ne, da sploh ne bi bila obravnavana. Prav tako pa tožnik ni zatrjeval, da bi on sam osebno, ko se je tam nahajal, imel z državo Republiko Hrvaško kakršnekoli negativne izkušnje, predvsem pa ni izpodbijal uporabe koncepta varne tretje države zaradi podvrženosti mučenju, krutemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju in ni zatrjeval, da njegova prošnja ne bo vsebinsko obravnavana, oziroma, da Hrvaška prošenj vsebinsko ne obravnava.

Sodišče je zahtevi tožnika za izdajo začasne odredbe ugodilo, saj bi bil tožnik, v primeru, da bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, izročen Republiki Hrvaški, to pa bi pomenilo, da se ne nahaja več na območju Republike Slovenije in pod jurisdikcijo te države, zato v tem upravnem sporu ne bi več izkazoval pravnega interesa, ki bi naknadno prenehal v primeru, če bi bil tožnik izročen Republiki Hrvaški.