TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (delno točki II in III ter točka IV izreka) spremeni, tako da se v tem delu glasi:

„II. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Prva tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od vključno februarja 2010 do vključno decembra 2011 obračunati premalo izplačano plačo, in sicer skupno 9.450,00 EUR bruto ter ji plačati neto znesek premalo izplačane plače, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 30. 6. 2017 do plačila.“

III. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Druga tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od meseca vključno januarja 2012 do vključno maja 2015 obračunati premalo izplačano plačo, in sicer: - od vključno januarja 2012 do vključno oktobra 2012 in od vključno januarja 2013 do vključno septembra 2013 v znesku 550,00 EUR bruto mesečno; - za november 2012 v znesku 525,00 EUR bruto, - od vključno oktobra 2013 do vključno aprila 2014, za junij 2014 in od vključno novembra 2014 do aprila 2015 v znesku 350,00 EUR bruto mesečno, - za maj 2014 v znesku 318,19 EUR bruto, - za julij 2014 v znesku 91,31 EUR bruto ter za maj 2015 v znesku 83,34 EUR bruto, kar znaša skupno 16.367,84 EUR bruto ter ji plačati neto znesek premalo izplačane plače, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 30. 6. 2017 do plačila.“

IV. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni plačati toženima strankama stroške postopka v višini 2.509,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni plačati stroške pritožbenega postopka:

- toženima strankama v višini 615,98 EUR,

- prvi toženi stranki v višini 324,00 EUR in

- drugi toženi stranki v višini 453,60 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Sodišče prve stopnje je štelo, da je za presojo, kdaj začne teči zastaranje, bistvena zaveza, sprejeta s sklepom z dne 18. 10. 2010, da se povrne prikrajšanje pri plači, pri čemer je navedeni sklep štelo kot ponudbo (22. člen OZ), sprejeto s konkludentnimi ravnanji. Navedeni sklep ni ponudba (ampak po vsebini splošni akt delodajalca), v vsakem primeru pa bi bil morebiten dogovor med pravdnima strankama, da se določeni del plače zadrži, ničen, in tako ne bi mogel vplivati na tek zastaralnega roka v smislu, da bi bilo tožnikovo uveljavljanje terjatve iz naslova premalo izplačane plače v vmesnem obdobju (do prenehanja negativnih poslovnih učinkov) preuranjeno, da bi del plače zapadel v plačilo šele kasneje in bi zastaranje začelo teči v juliju 2015, ko plače niso bile več znižane.

Zastaranje tožnikove terjatve je začelo teči naslednji dan po zapadlosti vsakokratne plače, ki je bila nezakonito znižana, in je do vložitve tožbe po poteku pet let nastopilo.