Odločba o ugotovitvi, da je 145.c člen zakona o izvrševanju kazenskih sankcij v neskladju z ustavo

4922. Odločba o ugotovitvi, da je 145.c člen zakona o izvrševanju kazenskih sankcij v neskladju z ustavo

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Marka Gogale iz Ljubljane in Johna Dušana Breznika iz Združenih držav Amerike, ki ga zastopa Janez Gruden, odvetnik v Ljubljani, na seji dne 15. novembra 2001

Člen 145.c zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78, 41/87, 32/89 in 8/90 ter Uradni list RS, št. 12/92, 58/93, 71/94, 29/95 in 10/98) je iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe, v neskladju z ustavo.

Državni zbor mora neskladnost iz prejšnje točke odpraviti v roku 6 mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 3. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 10/98 in 26/99) se zavrne.

Pobudnik Marko Gogala navaja, da je bila njegova družina edina lastnica ene najuspešnejših tovarn. Junija 1945 naj bi bila tovarna brez razloga zaplenjena, avgusta istega leta pa naj bi bili lastniki podjetja obsojeni na zaplembo celotnega premoženja in pogojne zaporne kazni. Ta kazenska sodba je bila leta 1993 razveljavljena. Pobudnik naj bi bil z ostalimi upravičenci že leta 1992 vložil zahtevke za vrnitev premoženja po zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju: ZDen), te zahtevke pa naj bi bili upravni organi zavrnili zaradi vložitve zahtevka po zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS). Pobudnik meni, da so upravičenci, ki uveljavljajo svoje zahtevke po določbah ZIKS, od uveljavitve zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS-G), v slabšem položaju od upravičencev, ki uveljavljajo vračilo podržavljenega premoženja po ZDen. Drugi odstavek 72. člena ZDen naj bi denacionalizacijskim upravičencem omogočal zahtevati odškodnino zaradi nemožnosti uporabe podržavljenega premoženja od dneva uveljavitve ZDen do vrnitve premoženja, upravičenci po ZIKS pa naj bi imeli na podlagi 145.c člena ZIKS (uveljavljenega z ZIKS-G) pravico do take odškodnine le od dneva vložitve zahtevka za povrnitev škode pri Ministrstvu za pravosodje. V pobudnikovem primeru naj bi šlo za razliko treh let.

Pobudnik John Dušan Breznik navaja, da je vrhovno sodišče že leta 1991 spremenilo kazenski sodbi iz leta 1948, tako da se kazen zaplembe ne izreče. Leta 1992 naj bi bilo zaplenjeno nepremično premoženje vrnjeno pokojnima lastnikoma. Dediči pa naj bi leta 1996 vložili tožbo zaradi izgubljenega dobička. Republika Slovenija naj bi v tej pravdi ugovarjala tožbenemu zahtevku, sklicujoč se na 145.c člen ZIKS.

Člen 145.c ZIKS izpodbija, ker naj bi bila izključitev odškodnine zaradi nemožnosti uporabe in upravljanja premoženja oziroma odškodnine zaradi izgubljenega dobička v času od pravnomočne odločitve o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja do dneva vložitve zahteve za povrnitev škode pri Ministrstvu za pravosodje v neskladju z 2., 14., 26. in 30. členom ustave. Izpodbijana določba naj bi premoženjske pravice za nazaj pogojevala s formalnim ravnanjem (z vložitvijo zahteve za povrnitev škode pri Ministrstvu za pravosodje), ki naj bi pred ZIKS-G ne bilo predvideno. Pobudnik meni, da oškodovanec odškodninskega zahtevka ne more postaviti, dokler sodišče ne odloči o načinu vrnitve premoženja. Do takrat naj bi tudi ne bila znana višina škode. Neupravičeno obsojene naj bi postavljala v slabši položaj, kot ga imajo upravičenci do denacionalizacije, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisov, navedenih v 3. členu ZDen. Denacionalizacijski upravičenci naj bi imeli na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen pravico zahtevati odškodnino zaradi nemožnosti uporabe in upravljanja podržavljenega premoženja od uveljavitve ZDen do vrnitve premoženja. Zato bi moral imeti dan pravnomočnosti sodne odločbe, s katero je bil obsojenec v obnovljenem postopku oproščen obtožbe ali s katero je bil kazenski postopek ustavljen, vsaj enak pomen, kot ga ima datum uveljavitve ZDen, tj. 7. 12. 1991.

Državni zbor odgovarja, da je bila izpodbijana določba (kot tudi druge določbe od 145.a do 145.č člena ZIKS) sprejeta, spremenjena in dopolnjena glede na okoliščine in materialne posledice, ki so se pokazale ob praktičnem izvajanju poprej veljavne zakonske ureditve vračanja podržavljenega ali zaplenjenega premoženja. Sledila pa naj bi tudi ugotovitvam in stališčem ustavnega sodišča, ki jih je to navedlo v obrazložitvi odločbe št. U-I-107/96 z dne 5. 12. 1996 (Uradni list RS, št. 1/97 in OdlUS V, 174). Zakonodajalec naj bi s 145.c členom ZIKS upošteval oba bistvena elementa: možnost nekoliko drugačne, okoliščinam ustrezne ureditve, in ocenjene finančno materialne posledice ter nezmožnost države, da v celoti prevzame nesorazmerne finančne obremenitve. Državni zbor nasprotuje mnenju, po katerem bi morali biti ureditvi vračanja premoženja v ZDen in ZIKS enaki. Upoštevati naj bi bilo namreč treba, da gre za vračanje na različnih pravnih podlagah in za različna postopka, pri čemer imajo upravičenci možnost izbire pravne podlage za uveljavitev svojih zahtev za vračilo zaplenjenega premoženja. Sklicujoč se na dosedanje ustavnosodne obravnave in ocene zakonskih rešitev, ki se nanašajo na vračanje nacionaliziranega ali zaplenjenega premoženja, Državni zbor meni, da določba 145.c člena ZIKS nima elementov protiustavnosti. Namen in cilj zakonodajalca naj bi bil stvarno upravičen in ustavno legitimen; konkretna rešitev pa neogibna, narekovala naj bi jo javna potreba, skladna pa naj bi bila tudi z načelom sorazmernosti. Državni zbor še navaja, da so bili razlogi za ureditev v 145.c členu ZIKS ponovno preizkušeni tudi ob sprejemu novega, sistemskega zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. Pokazalo naj bi se bilo, da so omejitve iz 145.c člena še nadalje potrebne iz razlogov, zaradi katerih so bile uvedene. Zato je 266. člen novega zakona (zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, Uradni list RS, št. 22/00 – ZIKS-1) izrecno določil, da členi 145.a do 145.č prejšnjega zakona ostanejo v veljavi.

Vlada v svojem mnenju o pobudah pojasnjuje razloge za veljavno ureditev vračanja premoženja v postopkih na podlagi določb ZIKS. V zvezi z določbo, ki se nanaša na izključitev pravice do izgubljenega dobička, pa meni, da ni mogoče trditi, da je šlo v prvem povojnem obdobju za normalen tek stvari (tržne razmere, cene kapitala), po katerem se izgubljeni dobiček (kot institut, ki ga je po veljavnem pravu mogoče priznati) sicer lahko pričakuje, in da bi bili lastniki brez ustrezne tehnološke posodobitve sposobni pridobivati dobiček. Poleg tega naj bi bilo po tolikem času od storjenih krivic nemogoče vzpostaviti prejšnje stanje, ne da bi bile s tem storjene nove krivice. Materialna nadomestila naj bi bilo mogoče priznati le v okviru možnosti nacionalnega gospodarstva z razumnim časovnim odmikom.

Pobudnik Marko Gogala nasprotuje navedbam Državnega zbora in mnenju vlade. Po njegovem mnenju navedbe Državnega zbora, po katerih iz dosedanjih odločb ustavnega sodišča izhaja, da ureditev v 145.c členu ni ustavno sporna, nimajo podlage. Najbolj sporna naj bi bila trditev Državnega zbora, da so imeli upravičenci možnost izbire postopka po ZDen ali po ZIKS. Izpodbijani 145.c člen ZIKS naj bi ne opredeljeval dovolj natančno pravic in možnosti vrnitve premoženja in plačila odškodnine zaradi nemožnosti uporabe in upravljanja premoženja. Zato pobudnik ustavno sodišče poziva, naj se v izreku svoje odločbe konkretno opredeli tudi do vprašanj: katere vrste gmotne in negmotne škode lahko uveljavljajo pravni nasledniki upravičencev, ali so odškodnine po 145.c členu ZIKS in po 72. členu ZDen podvržene plačilu davkov in ali se te odškodnine izplačujejo v gotovini ali v obliki obveznic, kadar je zavezanec država. Obenem navaja razloge, zaradi katerih se ne strinja s sklepom ustavnega sodišča št. U-I-156/99 z dne 15. 3. 2001 v delu, v katerem je bila njegova pobuda za oceno ustavnosti 145.a člena ZIKS in 3. člena ZIKS-G zavrnjena. Pobudnik je ponovno predlagal oceno ustavnosti 3. člena ZIKS-G, ker meni, da ustavno sodišče v zadevi št. U-I-60/98 (odločba z dne 16. 7. 1998, Uradni list RS, št. 56/98 in OdlUS VII, 150) ni upoštevalo dejanskega stanja oziroma razmer pri postopkih vračanja premoženja. Trditev, navedena v 47. točki obrazložitve navedene odločbe, da so obveznice, ki so predvidene po 145.b členu ZIKS, za upravičence ugodnejše od obveznic za upravičence po ZDen, naj bi namreč ne držala. Člen 3 ZIKS-G naj bi bil tudi v neskladju z 2. in s 155. členom ustave, ker naj bi retroaktivno spreminjal veljavnost drugega zakona, tj. zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: ZKP).

Ustavno sodišče je pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti 145.c člena ZIKS združilo in ju s sklepom št. U-I-156/99 z dne 15. 3. 2001 sprejelo. Predloga pobudnika Marka Gogale za razpis javne obravnave ustavno sodišče ni sprejelo, ker je dejansko stanje, ki je podlaga za oceno ustavnosti 145.c člena, dovolj pojasnjeno in dodatno pojasnjevanje udeležencev ni potrebno.

S sklepom o sprejetju pobud za začetek postopka za oceno ustavnosti 145.c člena ZIKS, je ustavno sodišče zavrnilo pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti 145.a člena ZIKS in 3. člena ZIKS-G. Pobudnik Marko Gogala v ponovnem predlogu za oceno ustavnosti 3. člena ZIKS-G ne navaja razlogov, ki jih ustavno sodišče ne bi upoštevalo že v zadevi št. U-I-60/98. Pobudnik namreč zmotno meni, da navajanje razlogov, zaradi katerih se ne strinja s posameznimi ugotovitvami ustavnega sodišča in z odločitvijo v zadevi št. U-I-60/98, pomeni tudi uveljavljanje razlogov, ki naj bi jih ustavno sodišče še ne upoštevalo pri odločanju.