TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Pravilno je materialnopravno stališče, da niso podani znaki poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem v povezavi s petim odstavkom 211. člena KZ-1, kar se tožnici očita v izredni odpovedi. Glede na višino zagrožene kazni in izostanek opredelitve poskusa kot kaznivega je kaznivo zgolj dokončano kaznivo dejanje goljufije, torej je znak kaznivega dejanja tudi nastanek prepovedane posledice; takšno je tudi stališče sodne prakse in pravne teorije. Že zaradi navedenega razloga ni zakonita odpoved po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj niso podani znaki kaznivega dejanja.

Ni mogoče šteti, da se za potrebe obračuna stroškov prevoza na delo upošteva kot naslov, s katerega delavec prispe na delo, izključno naslov njegovega zadnjega postanka pred prihodom na službeni naslov. Ob specifični okoliščini, da je tožnica imela dve bivališči oziroma doma, na naslovu stalnega in na naslovu začasnega bivališča, torej je bilo središče njenih življenjskih interesov tako na enem kot na drugem naslovu (kar je življenjsko povsem sprejemljivo, toženka pa ni niti zatrjevala ne dokazala drugače), ni mogoče slediti toženkinemu stališču, da gre pri poti tožnice v in iz Majšperka za njeno nahajanje v prostem času, torej v zvezi s tem tudi stroške osebne narave. Tožnica je nekatere dneve prihajala na delo iz Majšperka, tako da so stroški prihoda na delo z naslova v tem kraju potrebni stroški za opravljanje tožničinega dela za toženko, zato jih je ta dolžna kriti skladno s 130. členom ZDR‑1.