TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožnika se zavrne, pritožbi toženke pa se ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka tako spremeni, da se tožbeni zahtevek za prisojeni znesek 19.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2015, z izplačilom v petih enakih letnih obrokih po 3.800 EUR, zavrne.

II. Tožnik je dolžan v roku 15 dni toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 306 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Tožnik ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in njegov pravni status zaradi izbrisa ni bil spremenjen. Tožbeni zahtevek gradi na škodi, ki mu je kot staršu nastala zaradi kršitve pravice do družinskega življenja in posega v očetovsko vlogo do vzgoje in varstva. Po Ustavi je to varstvo posamezniku ob izpolnjenih predpostavkah pravice do povrnitve škode zagotovljeno z odškodnino na podlagi 26. člena Ustave. Sodna praksa je v več odločbah že zavzela stališče, da ZPŠOIRSP ni mogoče uporabiti za osebe, ki niso upravičenci po tem zakonu, pa čeprav so bili izbrisani iz registra stalnih prebivalcev. Za tožnika, ki iz registra ni bil izbrisan, kar je odločilni razlikovalni znak od položaja, ki ga ureja zakon, to še toliko bolj velja.

Glede na navedeno za odločitev o pravočasnosti tožbe ne more biti odločilno, ali je vložena v zakonskem roku, ki ga za upravičence po ZPŠOIRSP določa 10. člen tega zakona. Tudi ob upoštevanju 360. člena OZ, da zastaranje ne teče tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti, je treba v vsakem posamičnem primeru vendarle ugotoviti, kdaj bi posameznik lahko učinkovito uveljavil odškodninsko varstvo zoper državo. V konkretnem primeru je tožnik v tožbi sam zapisal, da je bila nepremagljiva ovira za tožbo odstranjena, ko je bila tožnikovemu sinu z dopolnilno odločbo z 10. 3. 2011 priznana pravica do stalnega prebivanja z učinkom od izbrisa dalje. Ob upoštevanju tega trenutka, ki ga je kot tipično okoliščino pri teku zastaralnega roka v več primerih upoštevala tudi sodna praksa, je njegov tožbeni zahtevek, vložen 20. 11. 2015, zastaral. Po presoji pritožbenega sodišča nadalje ni nepomembno, da je tožnik aktivno opozarjal na problematiko izbrisanih in se angažiral pri tožbi izbrisanih pred ESČP, torej se je zavedal problematike, vključno z neučinkovitimi ukrepi države. Tako je vedel za učinek pilotne sodbe ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji, s katero je bilo Sloveniji naloženo, da zaradi odsotnosti domačega pravnega sredstva, ki bi izbrisanim zagotavljalo ustrezno odškodnino, vzpostavi posebno odškodninsko shemo, tožnikom pa je zaradi kršitve človekovih pravic dolžna plačati pavšalno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Najmanj od izdaje te sodbe dalje (26. 6. 2012) je bila odpravljena negotovost o odškodninski odgovornosti države za škodo, nastalo zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, s tem pa je tožnik lahko pričakoval učinkovito sodno varstvo. Tudi ob upoštevanju tega mejnika kot ključnega za prenehanje obstoja nepremagljivih ovir je tožnikov tožbeni zahtevek zastaral.