TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Enega izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena KZ, ki je veljal v kritičnem času, je predstavljala uporaba lažne poslovne listine kot resnične. Pojem uporabe takšne listine se interpretira kot njeno dajanje v poslovni promet s pravnimi ali fizičnimi osebami. Za uresničitev tega zakonskega znaka torej zadošča izročitev drugi fizični ali pravni osebi, saj je že na ta način listina spravljena v poslovni promet. Seveda pa se mora ob tem storilec zavedati lažnosti listine.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice zgolj sprejetje priznanja krivde katerega izmed soobdolžencev ne predstavlja zadostnega razloga, ki bi vzbujal dvom v nepristrankost sodnika v poznejšem postopku zoper obdolženca, ki krivde ni priznal. Glede na navedeno se ni mogoče strinjati z zagovornikom, da bi se sodišče prve stopnje, ki je sprejelo priznanja krivde soobsojencev A. P., M. J. ter T. G., moralo zaradi tega izločiti. Tudi identičen opis kaznivega dejanja, za katerega so soobsojenci priznali krivdo, še ne more voditi v zaključek, da je na ta način sodnica sodišča prve stopnje že vnaprej zavzela stališče o krivdi in zakonskih znakih obsojencu očitanega kaznivega dejanja. Le prepis opisa kaznivega dejanja iz prejšnje sodbe namreč ne predstavlja okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče sejati zrno dvoma v nepristranskost sodišča.