Odločba o razveljavitvi 12. člena odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Šentilj v delu, ki vrednoti brezcarinske prodajalne s številom točk

1483. Odločba o razveljavitvi 12. člena odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Šentilj v delu, ki vrednoti brezcarinske prodajalne s številom točk

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo družbe Kompas MTS, d.d., Ljubljana, ki jo zastopa Bogdana Žigon, odvetnica v Ljubljani, na seji dne 15. marca 2001

Člen 12 odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Šentilj (Medobčinski uradni vestnik, št. 29/95, 2/96 in 31/97) se v delu, ki vrednoti brezcarinske prodajalne s številom točk, razveljavi.

Pobudnica izpodbija 12. člen odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Šentilj (v nadaljevanju: odlok) v delu, ki vrednoti trgovine v brezcarinskih prodajalnah s številom točk. Navaja, da ima na mednarodnem mejnem prehodu Šentilj brezcarinsko prodajalno, zato je zavezanka za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča po izpodbijanem odloku. Odlok v prvem odstavku 12. člena določa, da se v posameznih dejavnostih pri uporabi stavbnega zemljišča upoštevajo izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih, ki so posledica izjemno ugodne lokacije stavbnih zemljišč. V drugem odstavku citirane določbe odloka so določene dodatne točke za vrednotenje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na izjemno ugodnih lokacijah. Med vrstami dejavnosti na izjemno ugodnih lokacijah so naštete tudi brezcarinske prodajalne na območju Občine Šentilj. Ovrednotene so z 10 000 točkami, kar naj bi bilo nerazumno visoko. Pobudnica navaja, da opravljanje dejavnosti ni merilo, ki bi lahko vplivalo na višino nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč, saj ne izhaja iz namena te dajatve. Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, 18/84 in nasl. – v nadaljevanju: ZSZ84) naj bi ne predvideval takšnega merila. Opravljanje dejavnosti v brezcarinskih prodajalnah naj bi bila poslovna odločitev pobudnice. V 61. členu ZSZ84 primeroma našteva merila za predpisovanje nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč. Občine naj bi določile še druga merila, vendar v skladu z naravo in namenom stavbnih zemljišč. Nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč naj bi se plačevalo za uporabo zemljišč glede na njihovo namembnost, lego, komunalno opremljenost in druge okoliščine, ki vplivajo na uporabnost zemljišč. Tudi 7. člen dogovora o usklajevanju meril za določanje območij, na katerih se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, in meril za določanje višine tega nadomestila (Uradni list SRS, št. 19/86 – v nadaljevanju: dogovor) le pojasnjuje merilo izjemnih ugodnosti za pridobivanje dohodka v gospodarskih dejavnostih. Občine naj bi zato to merilo opredelile v odlokih s kriteriji. Pobudnica navaja, da predstavlja obravnavana obveznost zaradi višine posebno dajatev, za pobiranje katere občina nima pooblastila v zakonu niti v ustavi. Dajatev naj bi bila dejansko davek na dobiček, vendar s pomanjkljivostjo, saj ni odvisna od dobička, temveč je fiksna. Pobudnici naj bi se dohodek zmanjševal že od 1. 7. 1997 dalje, ker je Republika Avstrija začela izvajati odredbo, ki je prizadela brezcarinske prodajalne na cestnih mejnih prehodih. To naj bi bili upoštevali tudi davčni organi in ji znižali mesečne akontacije davka na dobiček. Izpodbijana določba odloka naj bi bila v nasprotju s pravico do enakosti pred zakonom po 14. členu ustave. Zaradi visokih obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča naj bi bila pobudnica omejena v konkurenci z ostalimi gospodarskimi subjekti, kar je v nasprotju s 74. členom ustave.

Občina Šentilj v odgovoru navaja, da lokalne skupnosti predpisujejo nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč do sprejema novega predpisa o premoženjskem davku na podlagi meril, ki jih določa 61. člen ZSZ84. Nadomestilo naj bi predstavljalo vir občinskega proračuna za financiranje javne porabe na ravni lokalne skupnosti. Pravna podlaga za obveznost plačevanja nadomestila naj bi ne bila lastninska pravica na stavbnem zemljišču, temveč dejanska uporaba stavbnega zemljišča, kar v obravnavanem primeru predstavlja brezcarinsko prodajalno. Na odločitev pobudnice o vrsti poslovanja v brezcarinski prodajalni naj bi ne bilo mogoče vplivati z višino nadomestila. Tudi dogovor naj bi v 7. členu urejal povečano vrednost stavbnih zemljišč zaradi lokacijskih in drugih ugodnosti, ki pripadajo občini, na območju katere se nahajajo. V citirani določbi naj bi dogovor predvideval uporabo merila izjemnih ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih. Trgovina v brezcarinskih prodajalnah naj bi bila izjemno profitna, kar vpliva na obdavčitev subjektov, ki jo opravljajo. Merila, ki so določena z izpodbijano določbo odloka, naj bi bila zakonita in v skladu z namenom nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč. Občina naj bi jih predpisala v skladu s 147. členom ustave, po katerem lokalne skupnosti predpisujejo davke in druge dajatve ob pogojih, ki jih določata ustava in zakon. Občina pripominja, da odredba Republike Avstrije velja le za njene državljane. Tudi ustavno sodišče naj bi bilo v odločbi št. U-I-217/97 z dne 5. 3. 1998 (Uradni list RS, št. 24/98 in OdlUS VII, 34) zavzelo stališče, da morajo biti kriteriji predpisovanja in določanja nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč povezani z lastnostmi zemljišča in njegovimi prednostmi oziroma namembnostjo in pri tem navaja tudi namen zemljišč za opravljanje poslovnih dejavnosti.