TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v I. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo zneska 2.540,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2011 do plačila in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 34.200,00 EUR od 29. 12. 2011 do 8. 5. 2012 zavrne

ter

- v II. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 4.874,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. V preostalem delu (za plačilo 34.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2012 do plačila) se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v višini 60,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

V pripravljalni vlogi z dne 31. 7. 2014 je tožena stranka navedla, da je bila s sporno zavarovalno polico dogovorjena odbitna franšiza v višini 10 % dajatve zavarovalnice, vendar ne manj kot 0,3 % od zavarovalne vsote navedene na polici, v konkretnem primeru 420.000,00 EUR, 0,3 % od tega zneska pa znese 1.260,00 EUR in za toliko je sodišče prve stopnje zahtevek pravnomočno zavrnilo. Bolj konkretno ugovora odbitne franšize tožena stranka ni mogla podati, saj ob podajanju ugovora ni vedela kolikšna bo višina dajatve zavarovalnice. Na dejstvo, da je bilo o odbitni franšizi v višini 1.260,00 EUR že pravnomočno odločeno, se je sodišče prve stopnje sklicevalo tudi v izpodbijani sodbi, a pri tem ni odločilo o ugovoru tožene stranke o dogovorjeni odbitni franšizi v presežku nad že zavrnjenih 1.260,00 EUR. Ob pravilni uporabi materialnega prava (sporne police) je zato treba toženi stranki priznati odbitno franšizo v višini 10 % od dajatve zavarovalnice, kar znese 3.800,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je presojalo vsebino Splošnih pogojev in se oprlo zlasti na dejstvo, da v kolikor bi šlo pri svetovanju v tretjem odstavku 1. člena Splošnih pogojev le za svetovanje v okviru izdane projektne dokumentacije, potrebe po ponovni navedbi svetovanja v tretjem odstavku 1. člena Splošnih pogojev ne bi bilo, saj je le-to zajeto že s prvim odstavkom 1. člena Splošnih pogojev. Zato je zavzelo pravilno stališče, da svetovanje v smislu tretjega odstavka 1. člena Splošnih pogojev pomeni samostojno dejavnost, nevezano na izdano projektno dokumentacijo. Pri tem je utemeljeno upoštevalo tudi, da so bili Splošni pogoji vnaprej pripravljeni s strani tožene stranke, zato je nejasno določilo razlagalo v korist tožeče stranke.

Trditvi, da 29. 12. 2011 višina škode ni bila znana, tožeča stranka ni nasprotovala, zato ni mogoče šteti, da je bila ob prijavi škode, višina le-te znana toženi stranki. Drugi odstavek 943. člena OZ določa, da v primeru, ko je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči štirinajst dnevni rok od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti. Vendar ne tožeča stranka ne tožena stranka nista podali trditev o tem, kdaj je bila tožena stranka seznanjena z višino nastale škode oziroma z vso potrebno dokumentacijo. Je pa tožena stranka sama v odgovoru na tožbo navedla, da bi, če bi tožeča stranka dokazala, da je škodo plačala po računu, zamudne obresti tekle od plačila računa dalje. Glede na to in zato, ker je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka škodo poravnala in sicer s kompenzacijo, ji gredo zakonske zamudne obresti v konkretnem primeru od trenutka, ko ji je s poravnavo nastale škode L. d. o. o. nastala škoda v višini 38.000,00 EUR.