TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi obdolženega A. Š. in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni ter potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Pritožbeno sodišče primarno poudarja, da zakonski minimalni rok osmih dni za pripravo obrambe iz tretjega odstavka 288. člena ZKP, na katerega se sklicuje obdolženec, velja samo za prvo vabilo na glavno obravnavo, ne pa tudi potem, ko se je glavna obravnava že začela in posamezni naroki kontinuirano sledijo eden drugemu. Napačno pa je stališče obdolženca, da navedeni določbi 29. člena URS in 6. člena EKČP sodišču prve stopnje nalagata obvezo, da izvede vse predlagane dokaze. Po ustaljeni ustavnosodni praksi namreč razpravljajoče sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sámo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presodilo njihovo verodostojnost. Pri tem pa nikakor ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le tiste, ki so pravno relevantni. Ob tem pa je breme na obrambi, da obstoj in pravno relevantnost dokazov utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. Policist kot uradna oseba je v kazenskem postopku lahko zaslišan kot priča, četudi je v skladu z nalogami in pooblastili policije opravljal preiskovalna dejanja v drugi (ali celo isti) kazenski zadevi. Obdolženčevo izražanje pa ni bilo usmerjeno v grajo oziroma resno kritiko dela oškodovanca v vlogi policista (ad rem), ampak je prešlo na osebno raven in je merilo izključno na njegovo osebno žalitev in diskreditacijo (ad personam). Takšno izražanje pa ne more uživati neomejenega varstva pravice do svobode izražanja. Za sklep, da je bila izjava podana z namenom zaničevanja, je ključna ugotovitev, da se izjava obdolženca ni več nanašala na predmet razprave, temveč je bila v ospredju žalitev oziroma blatenje oškodovanca.