TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 1.820,24 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

Iskanje skupnega namena pogodbenikov prihaja v poštev le pri razlagi spornih pogodbenih določil. Da pa bi stranka dosegla ugotavljanje dejanskega stanja v tej smeri, bi morala najprej ustrezno izkazati „spornost“ pogodbenega določila oziroma zasejati dvom o jasnosti pogodbenih določil, nato pa ponuditi konkretno trditveno podlago in dokaze v zvezi z resničnim namenom.

Revizijsko sodišče se v celoti strinja s presojo sodišč nižje stopnje, da odpoklic iz razloga „nezaupanja“ ne pomeni odpoklica iz „drugih ekonomsko poslovnih razlogov“ in da zato tožnik na podlagi določila 15. člena pogodbe o zaposlitvi nima pravice do odpravnine. Pri tem se drugostopenjsko sodišče ni oprlo zgolj na določbe ZGD-1, kot mu to očita revident, temveč je to navedlo kot dodatni argument ob tem, da že po naravi stvari izguba zaupanja kot subjektivno dejstvo ne more pomeniti ekonomsko poslovnega razloga, ki je objektivne narave.

Tudi če je bil sklep o odpoklicu neobrazložen ali pa če toženka dejansko ni imela utemeljenih razlogov za odpoklic, to v konkretnem sporu ne more vplivati na tožnikovo pravico do odpravnine, saj v pogodbi o zaposlitvi ni predvideno, da bi bil tožnik upravičen do odpravnine, če bi bil odpoklican iz neutemeljenih razlogov. Zaradi tega tudi ni bilo treba presojati utemeljenosti odpoklica tožnika z mesta poslovodje.