TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

V sodnih postopkih za uveljavljanje odškodnine po ZPŠOIRSP morajo biti dokazani tako obstoj in obseg škode kot vzročna zveza med nastalo škodo in izbrisom, pri čemer je trditveno in dokazno breme glede teh predpostavk na tožniku.

Pri odmeri višine odškodnine, kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, ni odločilen zgolj čas, v katerem tožnik ni imel urejenega statusa, pač pa tudi druge okoliščine, ki posameznega oškodovanca ločujejo od preostalih (npr. nezaposlenost, izgon iz države, ločenost od družine, posledičen propad zakona, družinskih vezi in podobno). V sodnem postopku lahko dobijo višjo odškodnino le tisti upravičenci, ki dokažejo večji obseg škode. Ker tožnik ni izkazal nobene od posebnih okoliščin, ki bi ga ločevale od ostalih izbrisanih oseb, do višje odškodnine, kot jo je prejel v upravnem postopku, kljub dolžini trajanja izbrisa, ni upravičen.

O tožnikovem duševnem trpljenju in strahu največ izpove ravno tožnik sam, saj sta duševno trpljenje in strah stvar subjektivnega doživljanja. Predlagani priči pa sta zgolj indična dokaza in ne odločilna dokaza, kot to zmotno meni pritožba. Tožnik ni zatrjeval, da sam ne bi znal izpovedati o svojem duševnem trpljenju in strahu, zaradi česar bi bilo potrebno zaslišanje njegovih družinskih članov. Celo nasprotno. V pritožbi je navedel, da je obstoj nastalih duševnih bolečin in njihovo trajanje ter obstoj strahu potrdil tožnik v svojem zaslišanju. Iz navedenega sledi, da pritožba ocenjuje, da je tožnik uspel izpovedati o celotnem obsegu svojega duševnega trpljenja in strahu. Zatorej je sodišče ravnalo pravilno, ko je navedena dokazna predloga zavrnilo.