Odločba o razveljavitvi četrtega odstavka 33. člena Zakona o bančništvu

2011. Odločba o razveljavitvi četrtega odstavka 33. člena Zakona o bančništvu

Številka: U-I-55/16-19
U-I-196/16-15

Datum: 13. 6. 2019

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Sindikata Nove Ljubljanske banke, d. d., Ljubljana, in na pobudo Sveta delavcev Nove Ljubljanske banke, d. d., Ljubljana, ki ju zastopa mag. Gordana Vran, odvetnica v Ljubljani, na seji 13. junija 2019

Četrti odstavek 33. člena Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 25/15 in 41/17) se razveljavi.

Pobudnik in predlagatelj izpodbijata četrti odstavek 33. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2), ker naj bi bil zaradi izključitve uporabe določb Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Uradni list RS, št. 42/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZSDU) glede predstavnikov delavcev v upravi in nadzornem svetu banke v neskladju z drugim odstavkom 14. člena in 75. členom Ustave. Pobudnik zatrjuje, da izpodbijana določba neposredno posega v pravice, pravni interes in pravni položaj, ki ga ima na podlagi ZSDU, saj naj bi bil ustanovljen prav z namenom aktivnega sodelovanja delavcev pri upravljanju. Sodelovanje predstavnikov delavcev v organih naj bi pomenilo eno od pomembnejših pravic delavcev pri upravljanju, saj ti v teh organih zastopajo interese delavcev. Tako svet delavcev kot sami zaposleni naj bi imeli na ta način bistveno večji vpogled v informacije in poslovanje banke, v okviru teh organov pa naj bi imeli tudi možnost sami sodelovati pri odločanju o zadevah, pomembnih za zaposlene. Banke naj bi bile gospodarske organizacije in zato naj bi bil 75. člen Ustave zanje zavezujoč. Nova Ljubljanska banka naj bi bila družba z dvotirnim sistemom, ki naj bi imela več kot 3000 zaposlenih. Zato naj bi morali imeti delavci poleg predstavnikov v nadzornem svetu tudi delavskega direktorja v upravi družbe. Drugi odstavek 1. člena ZSDU naj bi sicer omogočal možnost drugačne ureditve pravice do sodelovanja delavcev pri upravljanju v bankah, vendar pa naj to ne bi dopuščalo popolne izključitve tega sodelovanja v organih banke. Za to bi namreč morali obstajati utemeljeni razlogi. Da takih razlogov ni, naj bi bilo razvidno tudi iz Predloga zakona o bančništvu (v nadaljevanju Predlog ZBan-2). (Glej opombo 1) Pobudnik še meni, da so sveti delavcev in zaposleni v bankah postavljeni v neenakopraven položaj v primerjavi z zaposlenimi v drugih gospodarskih družbah, saj naj za drugačno ureditev ne bi bilo nobenega razumnega in stvarnega razloga.

Predlagatelj navaja, da je reprezentativni sindikat za območje države v dejavnosti bančništva. Meni, da izpodbijana določba ogroža pravice delavcev, saj predstavniki delavcev v upravi in nadzornem svetu zastopajo interese vseh delavcev. Z uresničevanjem pravice delavcev do sodelovanja v navedenih organih naj bi delavci bolj kakovostno uveljavljali oziroma varovali svoje pravice, odgovorneje in bolj kakovostno prispevali k odločitvam organov družbe in nadzirali njeno upravljanje. Predlagatelj podaja enako utemeljitev neskladja izpodbijane določbe z drugim odstavkom 14. člena in 75. členom Ustave kot pobudnik. Pri tem še dodaja, da ima bančništvo sicer določene specifike, kar pa ne more biti razlog za omejitev predstavnikov delavcev v organih družbe ali njihovo izključitev iz njih, sklicujoč se pri tem na ureditev tega vprašanja v Nemčiji in na Švedskem. Predstavnikom delavcev naj ne bi bili pomembni le interesi delavcev, pač pa tudi dobro delujoča, stabilna družba. Zaposleni v bankah naj bi bili tudi najbolj usposobljeni, kompetentni in strokovni za člane organov banke. Ker naj ne bi bilo razumnega in stvarnega razloga za drugačno ureditev udeležbe predstavnikov delavcev v organih banke kot v drugih družbah, naj bi bili njeni zaposleni v primerjavi z zaposlenimi v drugih gospodarskih družbah postavljeni v neenak položaj.

Državni zbor v odgovoru na pobudo in zahtevo navaja, da izpodbijana ureditev ni v neskladju s 75. členom Ustave, saj lahko delavci to pravico uresničujejo na druge načine. Sicer pa meni, da je treba pri presoji skladnosti izpodbijane ureditve z drugim odstavkom 14. člena Ustave izhajati iz posebne narave bančne dejavnosti, ki naj je ne bi bilo mogoče enačiti z opravljanjem gospodarske dejavnosti v gospodarskih družbah, sklicujoč se pri tem na sklep Ustavnega sodišča št. U-I-14/15 z dne 18. 10. 2018. Ustavno sodišče naj bi izhajalo iz drugega odstavka 25. člena ZBan-2, ki naj bi določal, da se določbe zakona, ki ureja gospodarske delniške družbe ali evropske delniške družbe, za banko uporabljajo le, če ni z ZBan-2 drugače določeno. ZBan-2 glede na posebnosti bančne dejavnosti predpisuje tudi posebne zahteve, dolžnosti in pogoje, ki jih morajo izpolnjevati člani navedenih organov. Zakonodajalec naj bi torej imel razumne, iz narave stvari izhajajoče razloge za izpodbijano ureditev, ki je skladna z namenom, ki ga ZBan-2 zasleduje pri določanju posebnih zahtev za opravljanje bančnih in drugih finančnih storitev. Izpodbijana ureditev naj bi minimalno in sorazmerno posebnostim bančne dejavnosti posegala v pravico do sodelovanja delavcev pri upravljanju.