TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožečim strankam povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 261,32 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Predmet spora oziroma priposestvovanja so obmejni deli parcel toženke, ki se dotikajo zemljišča tožnikov. Skupna površina priposestvovanih delov zemljišča znaša 21 m2 ali cca 1,6 % površine zemljišča toženke. Resnične katastrske meje v naravi niso bile vidne oziroma označene, temveč so naravne meje dajale vtis, da je sporno zemljišče del zemljišča tožnikov. V tem primeru gre za v sodni praksi dobro znani problem neujemanja katastrske meje z dejansko mejo, ki je (najverjetneje) posledica dejstva, da v preteklosti meritve s klasičnimi teodoliti niso bile tako natančne kot s sodobnimi elektronskimi napravami.

Pritožba je pravno sredstvo zoper prvostopenjsko sodno odločbo. Če naj bo uspešna, se mora pritožba vsebinsko soočiti z razlogi prvostopenjske sodbe in nanje odgovarjati s protiargumenti, ne pa govoriti mimo nje.

Dobra vera ni le mišljenje nekoga, da je lastnik nepremičnine, temveč mora imeti takšno prepričanje utemeljeno podlago in da mora biti tisti, ki naj bi bil v dobri veri, tudi po tem, ko je z vso potrebno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah, prepričan, da je lastnik nepremičnine.

Zgolj dejstvo, da vtoževani deli nepremičnin niso bili izrecno navedeni v sklepih o dedovanju oziroma v pravnih poslih, še ne izključuje dobre vere tožnikov. Sodna praksa sicer za obstoj dobre vere zahteva, da posestnik izkaže pravni naslov za svojo (lastniško) posest, vendar to velja le v primeru, ko se uveljavlja priposestvovanje lastninske pravice na celotni nepremičnini ali večjem delu nepremičnine. Drugače je v primeru priposestvovanja lastninske pravice na obmejnem delu nepremičnine, kar velja za konkretni primer, ko posestnik pridobi določeno nepremičnino v last v katastrski meji, ki pa se ne ujema z dejansko mejo oziroma mejo, vidno v naravi. V tem primeru posestnik po naravi stvari ne razpolaga s pravnim naslovom glede obmejnega dela nepremičnine, zaradi česar za utemeljitev dobre vere zadošča, da je posestnik v dobri veri mislil, da je nepremičnino pridobil v mejah, ki so vidne v naravi.

Zunajknjižno priposestvovanje (manjših) obmejnih delov nepremičnin dopušča tudi pravna teorija.

Ker je posest dejanska oblast nad stvarjo, je jasno, da praviloma ni razvidna iz listin, v zemljiško knjigo pa se posedovanje nepremičnin ne vpisuje. Zato je pravno zgrešeno pritožbeno izpostavljanje, da iz zemljiške knjige ne izhaja, da bi tožeče stranke skupaj izvajale posest na koščkih spornih nepremičnin.

Dobra vera tožnikov pojmovno izključuje zvijačno ali zlorabno izvajanje posesti, zato tudi smiselno podani ugovor vi, clam, precario ni utemeljen.