TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in izpodbijana sodba:

- delno spremeni v zavrnilnem delu II. in III. točke izreka, tako da se v tem delu glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od 20. 11. 2015 do vrnitve na delo priznati neprekinjeno delovno dobo ter mu za to obdobje pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovane dobe v matično evidenco, ter mu za isto obdobje obračunati nadomestilo plače v bruto znesku 2.136,15 EUR mesečno, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožniku plačati neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo.“

- delno razveljavi v VI. točki izreka sodbe.

II. V ostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 489,90 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

IV. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

V. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Tožena stranka tožniku ni dokazala, da je naklepno ali iz hude malomarnosti storil očitane hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Izvedenka je zapisala, da večina iger, dejavnosti in ravnanj, ki jih je tožnik uporabljal in vključujejo telesni stik oziroma dotik, sama po sebi ustreza standardom pedagoške stroke, ustrezajo starostni stopnji otrok in specifični situaciji uvajalnega obdobja v vrtcu. Tudi iz psihiatričnega mnenja izhaja, da tožnik svojih ravnanj ni povezal s spolnostjo, da pa je do potrebe po bližini oziroma posega v integriteto otrok mogoče premalo kritičen, vendar pa navedeno ne pomeni, da je tožnik naklepno oziroma iz hude malomarnosti kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnik z ravnanji, ki mu jih je tožena stranka očitala kot hujšo kršitev delovnih obveznosti, ni kršil 33. člena ZDR-1 (vestno opravljanje dela), 35. člena ZDR-1 (spoštovanje predpisov o varnosti pri zdravju in delu) in 37. člena (prepoved škodljivega ravnanja).