TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka).

Delni odvzem poslovne sposobnosti ne pomeni, da je oseba popolnoma nerazsodna, torej nesposobna razumeti kakšen pomen imajo njena ravnanja in nesposobna ravnati skladno s tako oblikovano voljo. V konkretnem primeru se razumevanje pomena dejanj in njegovih posledic ne nanaša na področja, na katerih je toženka omejeno poslovno sposobna, ampak na osnovna pravila sobivanja v večstanovanjskem objektu in posledice kršitve teh pravil.

V konkretnem primeru so izpolnjeni pogoji, ki jih za odpoved najemne pogodbe določa SZ-1 v 5. točki prvega odstavka 103. člena v zvezi z 3. odstavkom istega člena.

Sodišče je tehtalo sorazmernost posega v toženkino pravico do spoštovanja doma, do katerega je prišlo z odločitvijo o odpovedi najemne pogodbe in naložitvijo izselitve, upoštevajoč pri tem okvire, ki jih je začrtalo Ustavno sodišče RS z odločbo Up-619/17.

Sodišče je pri zaključku, da je v konkretnem primeru odpoved in izselitev toženke nujna, poudarilo, da je šlo s strani toženke za kontinuirane, pogoste in skrajno ekscesne kršitve mirnega sosedskega sobivanja; da krivdni odpovedni razlog v času sojenja še obstaja; in da pravica toženke ni v koliziji s premoženjskimi interesi in upravičenji države oziroma paradržavnega sklada (ki se jim po mnenju pritožbenega sodišča praviloma prizna manjšo težo), ampak s pravicami ostalih stanovalcev, ki imajo (enako kot toženka) pravico do mirnega življenja v svojem domu in pravico, da svojo lastnino uživajo nemoteno v skladu z načeli sosedskega prava. Slednji zato toženkinih ravnanj, ki glede na težo, pogostnost in intenzivnost odstopajo od vseh obče uveljavljenih pravil medsosedskega obnašanja, niso dolžni trpeti.