Zakon o storitvah na notranjem trgu (ZSNT)

881. Zakon o storitvah na notranjem trgu (ZSNT)

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam

U K A Z
o razglasitvi Zakona o storitvah na notranjem trgu (ZSNT)

Razglašam Zakon o storitvah na notranjem trgu (ZSNT), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 4. marca 2010.

Št. 003-02-3/2010-11

Ljubljana, dne 12. marca 2010

dr. Danilo Türk l.r. Predsednik Republike Slovenije

Z A K O N
O STORITVAH NA NOTRANJEM TRGU (ZSNT)

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(vsebina zakona)

(1)

Ta zakon določa splošna pravila, ki urejajo izvajanje pravice do svobode ustanavljanja ponudnikov storitev in prostega čezmejnega opravljanja storitev ob hkratnem zagotavljanju visoke ravni kakovosti storitev.

(2)

Ta zakon določa tudi pravila o upravnem sodelovanju državnih organov Republike Slovenije s pristojnimi organi v drugih državah članicah Evropske unije in državah članicah Evropskega gospodarskega prostora glede nadzora nad ponudniki storitev.

(3)

S tem zakonom se v slovenski pravni red delno prenašata naslednji direktivi Evropske unije:

-

Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2006/123/ES z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (UL L št. 376 z dne 27. 12. 2006, str. 36; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2006/123/ES) in

-

Direktiva (EU) 2017/1132 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. julija 2017 o določenih vidikih prava družb (kodificirano besedilo) (UL L št. 169 z dne 30. 6. 2017, str. 46), zadnjič spremenjena z Uredbo (EU) 2021/23 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2020 o okviru za sanacijo in reševanje centralnih nasprotnih strank ter spremembi uredb (EU) št. 1095/2010, (EU) št. 648/2012, (EU) št. 600/2014, (EU) št. 806/2014 in (EU) 2015/2365 ter direktiv 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2007/36/ES, 2014/59/EU in (EU) 2017/1132 (UL L št. 22 z dne 22. 1. 2021, str. 1).

2. člen

(področje uporabe zakona)

(1)

Ob upoštevanju omejitev iz 3. in 4. člena tega zakona, se ta zakon uporablja za izdajo dovoljenj, potrebnih za začetek opravljanja storitev, in za prosto čezmejno opravljanje storitev, s strani ponudnikov storitev s sedežem v državah članicah.

(2)

Ne glede na prejšnji odstavek ta zakon ne ureja:

-

liberalizacije gospodarskih javnih služb in drugih storitev splošnega gospodarskega pomena, njihovega organiziranja in financiranja ter posebnih obveznosti, ki veljajo za njihovo izvajanje;

-

privatizacije javnih subjektov, ki opravljajo te storitve;

-

odprave monopolov pri opravljanju storitev in državnih pomoči, za katere veljajo pravila Evropske unije o konkurenci, ter

-

posebnih in izključnih pravic za izvajanje storitev splošnega gospodarskega pomena.

3. člen

(splošne in področne izključitve)

(1)

Ta zakon se ne uporablja za:

-

negospodarske storitve splošnega pomena;

-

storitve, katerih bistvena značilnost je finančna storitev bančništva, kreditiranja, zavarovalništva in pozavarovalništva, pokojnin ali rent, vrednostnih papirjev, naložbenih skladov, opravljanje plačil, naložbenega svetovanja, vključno s storitvami, ki jih urejajo predpisi o bančništvu, pri čemer se v to izjemo ne uvrščajo storitve, katerih bistvo ni finančna storitev (npr. operativni lizing);

-

zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij in izvajanje elektronskih komunikacijskih storitev skladno z zakonom, ki ureja elektronske komunikacije, pri čemer se v to izjemo ne uvrščajo storitve enotne kontaktne točke;

-

storitve, katerih bistvena značilnost je prevoz: storitve zračnega prevoza, pristaniške storitve, storitve morskega in rečnega prevoza, cestnega in železniškega prevoza, taksi storitve ali storitve prevoza bolnikov, pri čemer se v to izjemo ne uvrščajo storitve, katerih bistvo ni prevozništvo, npr. dejavnost vlečnih služb, avtošol itd.;

-

storitve agencij za začasno zaposlovanje, pri čemer se v to izjemo ne uvrščajo storitve iskanja in najemanja delovne sile;

-

zdravstvene storitve, katerih bistvena značilnost je zdravljenje pacienta, kakor so diagnoze, ohranjanje zdravja ali zdravljenja, ki jih opravljajo zdravniki pacientom in ki so predmet reguliranega poklica zdravnik ali zdravstveni delavec, ne glede na to, ali se opravljajo v okviru zdravstvenega varstva ali ne, in ne glede na način njihovega organiziranja in financiranja ali na njihov javni ali zasebni značaj, ne glede na to, ali gre za bolnišnično ali izvenbolnišnično zdravljenje, pri čemer se v to izjemo ne uvrščajo storitve, ki se ne uvrščajo v reguliran poklic zdravnika ali zdravstvenih delavcev in njihova značilnost ni v namenu neposrednega zdravljenja pacientov, temveč zgolj sproščanje, boljše počutje, boljša fizična kondicija ipd., ki se lahko opravljajo brez posebnih poklicnih kvalifikacij ali se opravljajo za zdravstvene ustanove ali zdravstvene delavce. V to izjemo niso zajete veterinarske storitve;

-

avdiovizualne storitve, vključno s kinematografskimi, ne glede na način njihove produkcije, distribucije in prenašanja, ter radijsko oddajanje, pri čemer se v to izjemo ne uvrščajo storitve, katerih glavna značilnost ni predvajanje gibljivih podob, z ali brez zvoka, kakor so npr. storitve oglaševanja pri kinematografskih predstavah;

-

storitve iger na srečo, pri katerih gre za denarne vložke, vključno z loterijo, igralništvom v kazinojih in stavami, pri čemer se v to izjemo ne uvrščajo storitve iger na srečo, katerih namen ni nagrajevati, ali kjer je nagrada zgolj brezplačna igra na srečo ali promocijske igre;

-

dejavnosti, povezane z izvajanjem storitev javne oblasti, kakor to določa 45. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije;

-

socialne storitve v zvezi s socialnimi stanovanji, otroškim varstvom in podporo družinam in osebam, ki potrebujejo trajno ali začasno pomoč, ki jih zagotavlja država, od nje pooblaščeni ponudniki ali od nje priznane dobrodelne organizacije, pri čemer se v to izjemo ne uvrščajo npr. tovrstne storitve zasebnih ponudnikov brez pooblastila državnih organov;

-

storitve fizičnega varovanja in nadzora lastnine ter stavb ali varovanja ljudi, pri čemer se v to izjemo ne uvrščajo tiste tovrstne storitve, kjer varovanje ne pomeni bistvene značilnosti storitve, kakor so npr. prodaja ali namestitev tehnične opreme za varovanje ali nadzor;

-

storitve notarjev in izvršiteljev, ki so bili imenovani s formalnim pravnim javnim aktom, ne glede na to, ali gre za storitve izvajanja javne oblasti ali ne;

-

področje obdavčevanja, kar pa ne vključuje storitev davčnega svetovanja.

(2)

Določbe tega zakona, ki se nanašajo na prosto opravljanje storitev, se ne uporabljajo:

1.

za storitve splošnega gospodarskega pomena, ki jih v Republiki Sloveniji izvajajo ponudniki s sedežem v drugi državi članici, med drugim:

-

na področjih poštnega sektorja, opredeljenega v skladu z zakonom, ki ureja poštne storitve;

-

na področju storitev elektroenergetskega sektorja v skladu z zakonom, ki ureja energetiko;

-

na področju storitev oskrbe s plinom v skladu z zakonom, ki ureja energetiko;

-

za storitve v zvezi z distribucijo vode in oskrbe z njo ter za storitve odstranjevanja odpadnih voda;

-

za storitve ravnanja z odpadki;

2.

storitve, ki jih opravljajo napoteni delavci, v skladu z zakoni, ki urejajo mednarodno zasebno pravo, delovna razmerja, zaposlovanje in delo tujcev ter zaposlovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti;

3.

za zadeve, ki se opravljajo po predpisih, ki urejajo varstvo osebnih podatkov;

4.

za storitve, ki jih urejajo prepisi o odvetništvu;

5.

za storitve sodne izvršbe;

6.

za zadeve, ki jih urejajo predpisi o priznavanju poklicnih kvalifikacij državljanom držav članic, vključujoč vse tiste zahteve ali pogoje, ki določeno dejavnost ali storitve omejujejo na posamezne poklice;

7.

za vse zadeve, ki jih ureja Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. 6. 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti (UL L št. 149 z dne 5. 7. 1971, str. 2);

8.

za upravne formalnosti, ki jih morajo upravičenci upoštevati v zvezi s prostim gibanjem oseb in njihovim bivališčem v Republiki Sloveniji, ki jih urejajo predpisi o tujcih, o osebni izkaznici, o zaposlovanju in delu tujcev in o prijavi prebivališča;

9.

za zadeve v zvezi z državljani tretjih držav, ki vstopijo v Republiko Slovenijo zaradi opravljanja storitev, in možnosti Republike Slovenije, da od državljanov tretjih držav, ki ne spadajo v režim medsebojnega priznavanja iz 21. člena Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah, (UL L št. 239 z dne 22. 9. 2000, str. 19), nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 1160/2005 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. julija 2005 o spremembi Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah glede dostopa služb držav članic, odgovornih za izdajanje potrdil o registraciji vozil, do schengenskega informacijskega sistema (UL L št. 191 z dne 22. 7. 2005, str. 18), zahtevajo vizum ali dovoljenje za bivanje, ali možnost, da od državljanov tretjih držav zahtevajo, da pristojne organe v Republiki Sloveniji obvestijo o svojem prihodu na dan prihoda ali po prihodu;

10.

za storitve v zvezi s pošiljkami odpadkov v skladu z Uredbo Sveta (EGS) št. 259/93 z dne 1. februarja 1993 o nadzorovanju in kontroli pošiljk odpadkov znotraj Evropske skupnosti, v Skupnost in iz nje (UL L št. 30 z dne 6. 2. 1993, str. 1), nazadnje spremenjena z Odločbo 94/721/ES z dne 21. 10. 1994 (UL L št. 288 z dne 9. 11. 1994, str. 36);

11.

za področje urejanja avtorske in sorodnih pravic, pravic iz registriranih topografij polprevodniških vezij ter pravic industrijske lastnine, pri čemer v to izjemo niso vključene storitve, ki se nanašajo na pravice intelektualne lastnine (npr. storitve patentnih zastopnikov ali zastopnikov za znamke in modele);

12.

za storitve v zvezi z akti, za katere predpisi določajo obvezno storitev notarja;

13.

za zadeve, ki jih urejajo predpisi o revidiranju;

14.

za storitve registracije vozil, zakupljenih v drugi državi članici, pri čemer ta izjema ne velja za storitve občasnih ali kratkoročnih zakupov, kakor je storitev najema avtomobilov;

15.

za zadeve glede pogodbenih in nepogodbenih obveznosti iz civilnih razmerij glede uporabe prava, vključno z obliko pogodb, določeno v skladu s predpisi, ki urejajo mednarodno zasebno pravo.

4. člen

(področja, na katera uporaba zakona ne posega)

Ta zakon ne posega v:

-

ukrepe zaščite ali spodbujanja kulturne ali jezikovne raznolikosti ali raznovrstnosti sredstev javnega obveščanja;

-

pravila delovnega prava in na katero koli zakonsko ali pogodbeno določbo v zvezi z zaposlitvenimi pogoji, delovnimi pogoji, vključno z varnostjo in zdravjem pri delu, ter razmerjem med delodajalci in delojemalci;

-

pravila o socialni varnosti;

-

uveljavljanje temeljnih človekovih pravic;

-

pravice do pogajanj, sklepanja in izvajanja kolektivnih pogodb ter pravico do stavke in drugih načinov uveljavljanja pravic delavcev.

5. člen

(pomen izrazov)

V tem zakonu uporabljeni izrazi imajo naslednji pomen:

1.

»država članica« je država članica Evropske unije in država članica Evropskega gospodarskega prostora;

2.

»država članica ustanovitve« je država članica, v kateri ima ponudnik čezmejne storitve sedež;

3.

»država članica opravljanja storitve« pomeni državo članico, v kateri opravlja storitev ponudnik s sedežem v drugi državi članici;

4.

»diskriminacija« pomeni vsako diskriminacijo, pravno ali dejansko, neposredno ali posredno, na podlagi državljanstva, prebivališča ali sedeža;

5.

»negospodarske storitve splošnega pomena« so storitve, ki se ne opravljajo zaradi pridobivanja gospodarskih koristi in so v pristojnosti države ali lokalne samouprave, kakor so policija, sodstvo, zakonsko določeni sistemi socialne varnosti in podobne storitve, kjer gre za posebno vrsto dejavnosti; običajno se sredstva za te dejavnosti zagotavljajo iz proračuna in so odvisne zgolj od javnega financiranja;

6.

»neposredno in posebno tveganje« pomeni tveganje, ki izhaja neposredno iz opravljanja storitve;

7.

»pomembni razlogi v javnem interesu« pomenijo razloge, ki jih kot takšne priznava sodna praksa Sodišča Evropske unije, vključno z naslednjimi razlogi: javni red, javna varnost, javna zaščita, javno zdravje, ohranjanje finančnega ravnovesja sistemov socialne varnosti, varstvo potrošnikov, prejemnikov storitev in delavcev, zagotavljanje poštenih poslovnih transakcij, boj proti goljufijam, zloraba pravic, varstvo okolja, zdravje živali, varstvo pravic intelektualne lastnine, ohranjanje nacionalne zgodovinske in umetnostne dediščine ter uresničevanje ciljev socialne in kulturne politike;

8.

»ponudnik storitev« pomeni vsako fizično osebo, ki je državljan ali državljanka države članice, ali vsako pravno osebo, ustanovljeno po pravu držav članic, z registrskim sedežem v državah članicah, osrednjo upravo ali osrednjim delovanjem na območju Evropske unije, kakor pravne in fizične osebe določa 48. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki ponuja ali opravlja storitev;

9.

»tržna komunikacija« pomeni vsako obliko komuniciranja, namenjenega neposredni ali posredni promociji blaga, storitev ali podobe gospodarske družbe, organizacije ali osebe, ki opravlja trgovinsko, industrijsko ali obrtno dejavnost ali reguliran poklic. Pri tem se ne šteje, da predstavljajo tržno komunikacijo zgolj informacije, ki omogočajo gospodarskim družbam, organizacijam ali osebam neposreden začetek opravljanja dejavnosti, kar vključuje zlasti ime domene ali naslov elektronske pošte, in tudi netržne komunikacije v zvezi z blagom, storitvami ali podobo gospodarske družbe, organizacije ali osebe, ki so zbrana neodvisno, zlasti kadar se dajejo brez finančnega nadomestila;

10.

»prejemnik storitev« pomeni vsako fizično osebo, ki je državljan ali državljanka države članice ali tretje države, ki ima pravice ali izvedene pravice po pravilih Evropske unije, vključno s potrošniki, ali vsako pravno osebo, ustanovljeno na območju Evropske unije, kakor to določa 48. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki v poklicne ali nepoklicne namene uporablja ali želi uporabljati storitev;

11.

»samozaposlena« oseba pomeni fizično osebo, skladno z 49. členom Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki ne opravlja dejavnosti v podrejenem razmerju in za to prejme plačilo;

12.

»čezmejne storitve« so tiste storitve, ki niso omejene samo na ozemlje Republike Slovenije, pri čemer je čezmejnost pri ponudniku ali prejemniku storitev, ki sta iz druge države članice, ali če se storitev opravi v drugi državi članici, ne glede na to, da prejemnik ali ponudnik storitev nista iz druge države članice;

13.

»potrošnik ali potrošnica« (v nadaljnjem besedilu: potrošnik) pomeni fizično osebo, ki pridobiva ali uporablja storitve za namene izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti;

14.

»pristojni organ« pomeni vsako telo ali organ, ki nadzoruje ali pravno ureja storitvene dejavnosti, in vključuje zlasti upravne in druge državne organe, vključno s sodišči, organe lokalnih skupnosti in tista poklicna združenja, zbornice ali druge poklicne organizacije, ki v okviru svoje pravne avtonomije kolektivno urejajo začetek opravljanja ali opravljanje storitev;

15.

»regulirani poklic« pomeni poklicno dejavnost ali skupino poklicnih dejavnosti po predpisih o priznavanju poklicnih kvalifikacij;

16.

»sedež ponudnika« je tisti kraj, kjer ponudnik storitev, ne glede na kraj ustanovitve ali registracije, dejansko izvaja dejavnost za nedoločen čas, pri čemer je treba upoštevati tudi:

-

za sedež ponudnika se šteje kraj, kjer se dejansko izvaja dejavnost tudi, če se družba ustanovi za določen čas ali če najame prostor ali infrastrukturo, ki ji omogoča opravljanje dejavnosti;

-

za sedež ponudnika se šteje tudi kraj, kjer se dejansko izvaja dejavnost, kadar je izdano časovno omejeno dovoljenje za izvajanje samo določenih storitev;

-

za sedež ni treba ustanoviti podružnice, izpostave, enote ali agencije, temveč zadostuje prostor, ki ga upravlja osebje ponudnika storitev ali neodvisna oseba, ki je trajno pooblaščena delovati v imenu in za račun ponudnika storitev;

-

zgolj poštni nabiralnik še ne šteje za sedež, razen kadar to zadošča za ustanovitev;

-

kadar ima ponudnik storitev več sedežev, se za uporabo pravil tega zakona šteje, da je sedež ponudnika tisti, kjer se storitev dejansko opravlja, če pa je sedežev več, se šteje, da je sedež ponudnika kraj, kjer je središče dejavnosti ponudnika storitev v zvezi s storitvijo, ki je predmet presoje ali na katero se veže odločanje po tem zakonu;

17.

»storitev« pomeni, skladno z 49. členom Pogodbe o delovanju Evropske unije, vsako posamično gospodarsko oziroma pridobitno ali samozaposlitveno aktivnost, ki jo, praviloma za plačilo, opravlja ponudnik storitev, ki je lahko pravna ali fizična oseba. Proizvodnja blaga se ne šteje za storitev, vendar pa se za storitev štejejo posamezne aktivnosti, potrebne za proizvodnjo in trženje blaga;

18.

»storitve javne oblasti« so v skladu s 45. členom Pogodbe o delovanju Evropske unije in so storitve, pri katerih ne gre za značilnosti civilnih razmerij in pri katerih gre za poseben oblastni položaj, ki izhaja iz suverenih pristojnosti države, in tistemu, ki jo izvaja, daje možnost izvajanja oblasti nad posamezniki. Storitve javne oblasti se ne presojajo po merilu vrste in značilnosti dejavnosti in se mednje ne uvrščajo storitve, ki so zgolj pomožne, pripravljalne ali tehnične, ki omogočajo, da se storitev javne oblasti sploh lahko uporabi;

19.

»tveganje za zdravje in varnost« pomeni v zvezi s prejemnikom storitev ali tretjo osebo tveganje, ki bi lahko povzročilo smrt ali resne telesne poškodbe;

20.

»ustanovitev« pomeni dejansko izvajanje storitvene dejavnosti po 43. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki jo izvaja ponudnik storitev za nedoločen čas in s stalno infrastrukturo, kjer se dejavnost opravljanja storitev dejansko izvaja. Domneva se tudi, da gre za ustanovitev ponudnikov storitev v Republiki Sloveniji, če ne gre zgolj za posamezne storitve, ob upoštevanju večje ali manjše stopnje pogostnosti, rednosti opravljanja dejavnosti in stopnje vpetosti ponudnika storitev na trg posameznih storitev v Republiki Sloveniji, ne glede na sedež ponudnika ali na infrastrukturo;

21.

»zahteva« pomeni vsako obveznost, prepoved, pogoj ali omejitev v predpisih Republike Slovenije, ali drugih predpisih držav članic ali posledično iz sodne prakse, upravnih praks ali predpisov poklicnih združenj ali iz kolektivnih pravil poklicnih združenj ali drugih poklicnih organizacij, sprejetih pri izvajanju dejavnosti na podlagi njihove pravne avtonomije, pri čemer predpisi, določeni s kolektivnimi pogodbami, ki so jih sklenili socialni partnerji, ne veljajo kot zahteve po tem zakonu;

22.

»zavarovanje poklicne odgovornosti« pomeni zavarovanje, ki ga ponudnik storitev sklene v zvezi z morebitno odgovornostjo do prejemnikov storitev in po potrebi do tretjih oseb, za nevarnosti, ki izhajajo iz opravljanja storitve.

Zakon o storitvah na notranjem trgu (ZSNT)

Časovnica