TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da mora sodišče pri odločanju o pravni opredelitvi v primeru storitve več istih ali istovrstnih dejanj s strani istega storilca v določenem časovnem obdobju, izhajati iz ugotovljenih okoliščin konkretnega primera. V tem primeru gre lahko za eno kaznivo dejanje, sestavljeno iz več dejanj, ki vsako zase nimajo samostojnosti, več (samostojnih) kaznivih dejanj, združenih v eno nadaljevano kaznivo dejanje, ali pa za več samostojnih kaznivih dejanj v realnem steku. Za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje mora obstajati več povezovalnih okoliščin, predvsem pa mora biti podana takšna homogenost storilčevega ravnanja, da bi delitev posameznih ravnanj na samostojna dejanja nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka in smislu materialnih kazenskih določb.

Zakonodajalec je v prvem odstavku 186. člena KZ-1 uporabil številne nedovršne glagole za opis izvršitvenega dejanja: proizvaja, predeluje, ponuja, ponuja naprodaj, kupuje, hrani, prenaša, posreduje, daje v promet, deli, izdeluje, nabavlja, ki so vsi uporabljeni v nedovršni obliki. Pri tem kaznivem dejanju gre za takoimenovani kolektivni delikt, ki pojmovno zajema niz dejavnosti oziroma ponavljajočih se ravnanj. To pomeni, da gre v primeru več istovrstnih dejanj za navidezni realni stek in torej zgolj za eno kaznivo dejanje. V primerih serijske protipravne dejavnosti gre torej za eno, in ne več kaznivih dejanj, četudi so bile posamezne storitve časovno in krajevno nepovezane.