TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodišča prve stopnje delno spremeni v 3.b točki izreka, v povezavi s 3.a točko izreka, tako da se:

- v 3.a točki izreka znesek 8.216,88 EUR zviša na znesek 10.533,24 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2010 dalje do plačila,

- v 3.b točki izreka znesek 2.496,26 EUR zniža na znesek 179,90 EUR;

V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 209,13 EUR, v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka te sodbe, po poteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila, pod izvršbo.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške odgovorov na pritožbo.

ZDR v 4. alineji 2. odstavka 92. člena določa, da je minimalni odpovedni rok 120 dni, če odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec zaradi poslovnih razlogov in ima delavec najmanj 25 let delovne dobe pri delodajalcu.

Pri računanju minimalnega odpovednega roka, zgolj zaradi tega, ker je bil tožnik v vmesnem obdobju, od uvedbe stečaja nad toženo stranko, do ponovne zaposlitve pri toženi stranki, ko je bila v stečajnem postopku izglasovana prisilna poravnava, prijavljen na Zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba, ni mogoče zaključiti, da ni podana kontinuiteta delovnega razmerja tudi za obdobje po ponovni zaposlitvi tožnika pri toženi stranki. Bistveno je namreč, da je šlo v tožnikovem primeru za zaposlitev pri isti družbi. To pa opravičuje sklepanje, da je šlo za nadaljevanje zaposlitve, kot da ne bi bilo prekinitve.