TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Delavec se ne more vnaprej veljavno odpovedati pravici, ki mu gre po zakonu, s pravico, ki jo je že pridobil, oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, pa lahko prosto razpolaga in se ji tudi "odpove" tako, da je pač ne uveljavlja, jo odstopi ali pa se z delodajalcem v mejah, ki so začrtane s tretjim odstavkom 3. člena ZPP, o njej poravna ali sporazume. Kot izhaja iz prvega odstavka 1053. člena OZ, je lahko predmet poravnave vsaka pravica, s katero lahko kdo razpolaga. Poravnava ima naravo pogodbe o medsebojnih pravicah in obveznostih strank, kar enako velja za sporazum med delavcem in delodajalcem. V skladu s prvim odstavkom 82. člena OZ se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, pri razlagi spornih določil pa je po drugem odstavku treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava.1

Glede na to, da sta stranki sporni sporazum sklenili po tem, ko je bila tožniku pogodba o zaposlitvi (že) odpovedana, torej po tem, ko so zapadle že vse vtoževane terjatve iz naslova plače, bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do vsebine sporazuma (ne pa jo zgolj povzeti) ter ne bi smelo ugoditi zahtevku z golim sklicevanjem na ustavno odločbo. Bistveno je tudi, da tožnik sporazuma ne izpodbija zaradi morebitnih napak volje, zato izjava v sporazumu sama po sebi ni neveljavna. Tožnik namreč ni uveljavljal kakšnih drugih okoliščin, ki bi bile relevantne za presojo njegove volje ali razsodnosti pri podaji izjave, da med strankama ni neporavnanih obveznosti in zahtevkov.