TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnik je pripombe na zapisnik vložil po poteku roka za pripombe. Prvostopenjski organ jih je prejel, ko je bila odločba že izdana, zato ni bilo ne podlage in tudi ne možnosti, da bi jih upošteval pri odločitvi. Izpodbijani odločbi zato ni mogoče očitati, da je neobrazložena. Iz spisov tudi povsem jasno izhaja, da je imel tožnik možnost, da se udeležuje postopka in da se izjavi o ugotovitvah, na katerih sloni odločitev. S sklepom za predložitev dokumentacije je bil celo izrecno pozvan, da predloži dokaze o tem, da je davčna osnova, ki jo je ugotovil davčni organ, nižja. Vabljen je bil tudi na sklepni pogovor, na katerega se ni odzval. Ugotovitvam davčnih organov je prvič ugovarjal v pripombah na zapisnik in nato ponovno v pritožbi. Ker pa so bile pripombe prepozne, v prvostopenjski odločbi utemeljeno niso bile upoštevane. To obenem pomeni, da so bili pritožbeni ugovori glede dejanskega stanja, vključno s tistimi, ki jih vsebujejo pripombe, za drugostopenjski organ novi in je zato utemeljeno ugotavljal, ali so izpolnjeni pogoji za njihovo upoštevanje iz tretjega odstavka 238. člena ZUP. Okoliščin, zaradi katerih tožnik ne bi pravočasno podati pripomb na zapisnik, ni videti niti jih tožnik v pritožbi in tožbi ne zatrjuje. Zato gre za nedopustne pritožbene novote, ki jih drugostopenjski organ pri odločanju utemeljeno ni upošteval. Iz istih razlogov pa jih kot nedopustne zavrača tudi sodišče.

Cenitev, ki omogoča ugotavljanje verjetne davčne osnove, predstavlja podlago za izjemo od načela ugotavljanja materialne resnice. Verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova se zniža le, če zavezanec dokaže, da je nižja. Takšna zakonska ureditev po presoji sodišča ni nelogična ali ustavno nedopustna.

Zakonodajalec je v (tedanjem) petem odstavku 68. člena ZDavP-2 v celoti uredil posebno vrsto davka, saj je opisal premet obdavčitve, davčno osnovo, davčno stopnjo in obdobje, za katerega se postopek uvede. Glede davčne stopnje omenjeni peti odstavek ne določa, da se davek odmeri po povprečni stopnji dohodnine iz zadnje dohodninske odločbe, temveč po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja. Pri tem se ne omejuje na napovedane dohodke, temveč določa, da se v davčno osnovo vštevajo vsi dohodki zadnjega davčnega obdobja, torej tudi nenapovedani. Ker se nepojasnjen prirast premoženja lahko ugotavlja za več let skupaj in ker v takšnih primerih praviloma ni mogoče ugotoviti, koliko prirasta odpade na posamezno davčno obdobje, je treba v primerih, ko ni mogoče ugotoviti, kateri dohodki odpadejo na posamezno davčno obdobje, šteti, da odpade na posamezno davčno obdobje sorazmeren del prirasta.