TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožnika se ugodi in se izpodbijani zavrnilni del sodbe spremeni tako, da se sodba na novo glasi:

„1. Odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 4. 2018, ki jo je tožena stranka podala tožniku, je nezakonita.

2. Tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 4. 2018, temveč na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 11. 2004 še vedno traja.

3. Tožena stranka je dolžna tožnika v roku 8 dni pozvati nazaj na delo na delovno mesto „samostojni analitik II“ oziroma na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovi stopnji strokovne izobrazbe, usposobljenosti in delovni zmožnosti, s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno, in mu za obdobje od 19. 6. 2018 do poziva nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu obračunati mesečna bruto nadomestila plače ter mu izplačati ustrezne neto zneske, zmanjšane za neto nadomestila za brezposelnost, ki so bila tožniku izplačana v neto znesku 673,95 EUR za mesece od julija 2018 do februarja 2019, v neto znesku 224,65 EUR za mesec junij 2018 ter v neto znesku 385,56 EUR za marec 2019, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za neto nadomestilo plače preteklega meseca do plačila.

4. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške postopka.“

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 549,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Tožnik v pritožbi utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da bi moral v tožbenem zahtevku natančneje navesti, na katero delo naj ga tožena stranka reintegrira v posledici nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Ne glede na to, da tožnik ob postavitvi reintegracijskega zahtevka niti ni razpolagal z vsemi informacijami o tem, katera dela bi bila glede na veljaven akt o sistemizaciji pri toženi stranki zanj lahko ustrezna, je zahtevek pravilno oblikoval na način, da je zahteval poziv nazaj na delo na delovno mesto „samostojni analitik II“, oziroma na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovi stopnji strokovne izobrazbe, usposobljenosti in delovni zmožnosti s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno. Takšen zahtevek ni nedoločen, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje, temveč edino možen. Od delavca ni utemeljeno pričakovati, da bo določil, za katero novo delo mora delodajalec z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi, saj ob razveljavitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi „oživi“ odpovedana pogodba o zaposlitvi in je dolžnost delodajalca, da tako nastalo situacijo zakonito razreši.