TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 30. 9. 2024 se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 26.9.2024 se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka I izreka) potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

V postopku zavarovanja je lahko odločitev zaradi načela hitrosti sprejeta na podlagi krajšega dokaznega postopka in posledično krajše (nepopolne) dokazne ocene. Tudi zato, ker se v postopku zavarovanja dejstva ugotavljajo s stopnjo verjetnosti, s procesnega vidika ne more biti problematično, če sodišče v njem ne izčrpa ponujene dokazne ponudbe. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je obstoječe trditveno in dokazno gradivo sodišču prve stopnje omogočalo odločitev o ugovoru. Toženec v svojih procesnih upravičenjih ni bila prikrajšan, čeprav niso bili izvedeni vsi njegovi dokazi z zaslišanjem strank in prič. Zahteva po izvedbi vseh predlaganih dokazov obeh pravdnih strank bi pripeljala do situacije, ko bi bilo moč o ugovoru odločiti šele ob zaključku celotnega postopka, kar pa ni namen odločanja o ugovoru zoper začasno odredbo, kjer naj bi bil postopek hiter, dokazni standard pa znižan.

Za skupno premoženje gre tudi v primerih, ko je bilo pridobljeno na kakršenkoli odplačen način, in ne le na podlagi dela (67. člen DZ).

Vlaganja v nepremičnini so predstavljala skupno premoženje pravdnih strank oziroma povečanje vrednosti nepremičnin zaradi vlaganj.

Verjetno je, da je tožnica v nepremičnini, ki je posebno premoženje toženca, vložila posebno premoženje, stranki pa naj bi vlagali tudi skupno premoženje, zaradi česar naj bi prišlo do povečanja vrednosti nepremičnin. Obe nepremičnini sta bili po izvedenih vlaganjih prodani, zato je prišlo do spremembe oblike skupnega premoženja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da obstaja nevarnost za kasnejšo nemožnost uveljavitve terjatve.

Zavarovanje dokazov se na predlog stranke izvede, če obstoji utemeljena bojazen, da se kakšen dokaz pozneje ne bo mogel izvesti ali da bo njegova izvedba pozneje težja (264. člen ZPP).