TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana delna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba drugega toženca se zavrne in se izpodbijana vmesna sodba potrdi.

Za škodo od nevarne stvari v skladu s 150. členom OZ odgovarja njen imetnik, to je tisti, ki stvar uporablja v svojo korist, mu ta stvar služi, z njo razpolaga, jo nadzoruje. Imetnik je praviloma lastnik stvari, ni pa to nujno. Samostojni podjetnik, ki ima motorno žago na domačem dvorišču, delavce pošlje ponjo, da jo uporabljajo na gradbišču, jim odreja delo z njo, nato pa odredi, da jo odpeljejo nazaj na njegov dom, žago nedvomno uporablja v svojo korist, z njo razpolaga in jo nadzoruje, je torej imetnik nevarne stvari.

Vsako ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oziroma škode, še nima značilnosti ravnanja, ki je razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe, čeprav seveda ni mogoče zanemariti dolžnosti delavca, da tudi sam prispeva k varnemu delu. Ravnanje delavca mora imeti znake neskrbnega ravnanja; pri delovnih nesrečah je relevantno merilo skrbnosti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca.

Pritožbena trditev predstavlja smiselno uveljavljanje kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. To od pritožnika terja, da kršitev konkretno in jasno obrazloži z opisom tega, kje je bila kršitev storjena, torej tudi, kje so njegove navedbe, ki naj bi jih sodišče prve stopnje spregledalo.

Odločilno je, v čigavo korist so delavci (konkretno pa tožnik) izvajali delo in kdo jim je delo odrejal ter ga nadziral. Kljub zaključku, da je bil drugi toženec dejanski delodajalec tožnika, to, kot utemeljeno opozarja tožnik v pritožbi, samo po sebi ne izključuje odškodninske (so)odgovornosti ostalih izvajalcev na delovišču.