TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Po sodbi Sodišča EU C-603/10, ki je bila izdana po predhodnem vprašanju v obravnavanem primeru, je člen 11(1)(a) Direktive 90/434/EGS treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa pogoj, da mora biti vloga vložena v določenem roku. To sodišče pa je bilo napoteno, da ugotovi, ali so izvedbene določbe glede tega roka, še zlasti določitev njegovega začetka, dovolj natančne, jasne in predvidljive, da se lahko davčni zavezanci seznanijo s svojimi pravicami.

Sodišče sodi, da sta davčna organa v obravnavanem primeru, upoštevaje datum vložitve vloge za izdajo dovoljenja (21. 10. 2005) in datum vpisa oddelitve v sodni register (12. 10. 2005) kot datum transakcije, pravilno in skladno z določbami ZDDPO-1 in ZDavP-1 ter tudi Direktive 90/434/EGS štela, da je tožnik prekluzivni rok, predpisan za vložitev vloge za pridobitev dovoljenja, zamudil. Ob vložitvi vloge za priznanje upravičenj je bila namreč oddelitev v sodni register že vpisana, s tem pa je potekel predpisani rok. Rok „30 dni pred predvidenim datumom transakcije iz 41. člena ZDDPO-1“ je sicer res določen tako, da stranki, ki jo veže, vnaprej ni poznan oziroma je pravočasnost vloge odvisna od pravilnosti njenega predvidevanja. Vendar pa bi se v obravnavani zadevi tožnik na nejasnost relevantnih določb ZDavP-1 lahko z uspehom skliceval le v primeru, če bi vlogo za izdajo dovoljenja v postopku obdavčitve pri združitvah in delitvah vložil pred predvideno transakcijo, to je pred izvedbo vpisa oddelitve v sodni register.