TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 559,98 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Toženec je z opozarjanjem in nasprotovanjem izvedbi projekta varoval tako svojo lastninsko pravico kot tudi javno korist. V zvezi s slednjo velja poudariti, da tožnica, četudi deluje v javnem interesu, projekta izgradnje povezovalnega Kanala ni transparentno predstavila niti lastnikom zemljišč niti (strokovni) javnosti, s tem pa je onemogočila strokovno razpravo o morebitnih spornih vprašanjih (tudi o primernosti izbrane trase). Trasa povezovalnega Kanala poteka čez vodovarstveno območje, zato bi bila o vprašanju, sproženem v javnosti po začetku gradnje - ali predstavlja projekt grožnjo za vire pitne vode (torej povečano tveganje za zdravje ljudi), nujna predhodna odprta strokovna razprava. Zaradi pomembnosti vprašanja za širšo javnost, v povezavi s kredibilnostjo projekta, takšna razprava, četudi na račun morebitnega časovnega zamika pri izvedbi projekta (in posledično morebitnih težav pri financiranju), ne bi smela izostati. Vsakršno drugačno ravnanje vzbuja vtis o enostranskem in avtoritarnem reševanju problemov.

Sodišče prve stopnje je konkretna toženčeva ravnanja pravilno presojalo (tudi) v luči ugotovitve, da toženec gradnje ni oviral samovoljno, brez argumentov. Upoštevajoč omejene pravne možnosti posameznika, ki ni sodeloval v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja, po pravnomočnosti le-tega, je treba toženčeva ravnanja ob protestnih akcijah (20. 9. 2018, 26. 9. 2018 in 23. 9. 2019) obravnavati kot izraz njegovih ustavnih pravic (pravice do zasebne lastnine - 33. člen URS, pravice do zbiranja in združevanja - 42. člen URS, svobode izražanja - 39. člen URS ter pravic do zdravega življenjskega okolja in do pitne vode - 70.a in 72. člen URS). Tožencu ni mogoče očitati, da je prekoračil (zlorabil) abstraktni namen omenjenih ustavnih pravic, niti, da je bilo izvrševanje pravic nesorazmerno na škodo pravic tožnice. Takšno presojo je mogoče opreti tudi na (v pritožbi neizpodbijano) dokazno oceno, da toženec ob oviranju gradnje nikoli ni bil nasilen. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbeno tezo, da je že sama fizična blokada, ne glede na konkretne okoliščine, vedno nasilje. Toženec je jasno in odločno izražal svoja utemeljena stališča, česar ne glede na cilj, ki ga je ob tem poskušal doseči (preprečiti gradnjo), ni mogoče označiti za nasilje. Tudi pritožbeno sodišče torej toženčevih ravnanj ne prepoznava kot protipravnih.

Po oceni pritožbenega sodišča je jasna in pravilna tudi sporočilnost izpodbijane sodbe: škodljiva javnemu interesu je lahko pasivna (nekritična) družba, ne angažirani posameznik, ki uspe glede (za družbo) izjemno pomembnega vprašanja mobilizirati (zainteresirati) splošno in strokovno javnost, ter s tem investitorja prisiliti v odprto razpravo, oziroma soočenje z drugačnimi mnenji. Kaznovanje takšnega posameznika z odškodninsko sankcijo bi bilo lahko nevaren precedens, ki bi ogrozil dialog med civilno družbo in predstavniki kapitala o pomembnih skupnih vrednotah (kot je zdravo življenjsko okolje oziroma pitna voda).