TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Za odločanje v tej pravdni zadevi je stvarno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.

Tožbeni zahtevek (in predlog za začasno odredbo) temelji na 134. členu OZ, po katerem so predmet zaščite temeljne človekove pravice, katerih spoštovanje je zajamčeno z ustavo. Glede na tak temelj spor ne sodi med primere iz 2. odstavka 32. člena ZPP niti ne gre za zadeve iz 3. in 4. odstavka istega člena navedenega zakona. Odločilno je torej vprašanje, ali gre za premoženjskopravni zahtevek ali nepremoženjsko-pravnega. Kdaj gre za eno vrsto spora in kdaj za drugo, pa v ZPP niti v drugih predpisih ni določeno. Po že zavzetih stališčih v sodni praksi je zato treba zadevo oceniti v vsakem primeru posebej glede na tožbeni zahtevek in celotno dejansko podlago spora (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 219/2005). Iz povzetih tožbenih navedb izhaja, da tožniki z obravnavanim tožbenim zahtevkom ne zasledujejo premoženjskih posledic, temveč zgolj nepremoženjske, saj njihov prepovedni zahtevek nima denarnega ekvivalenta. Tako oceno utrjuje preostali del tožbenega zahtevka, s katerim le dva od štirih tožnikov poleg opisanega prepovednega zahtevka po 134. členu OZ zahtevata še denarno odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi posega v njuno pravico do časti in dobrega imena po 179. členu OZ. To pa pomeni, da je spor na podlagi tožbe zaradi prepovedi nadaljnjega poročanja in nadaljnje uporabe določenih pojmov, ki označujejo tožnike, nepremoženjski in oznaka vrednosti spornega predmeta, na katero se sklicuje Okrajno sodišče v Ljubljani v svojem predlogu za odločanje o sporu o pristojnosti, zaradi odločitve o stvarni pristojnosti ni relevantna.