TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Dopolnitev pritožbe z dne 18. 10. 2020 se zavrže.

II. Pritožba z dne 7. 10. 2020 se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Na podlagi 161. člena DZ izda sodišče začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, materialnopravno pravilna. Dokazni postopek ni pokazal, da bi otrokoma grozila takšna nevarnost, zaradi katere bi bilo potrebno izdati predlagano začasno odredbo.

Sodišče je pravilno odločilo na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. V postopku izdaje začasne odredbe se mu zato ni bilo potrebno opredeliti do vsakega posameznega predlaganega dokaza, temveč se je pravilno osredotočilo na izpovedbo v tem postopku zaslišanih strank ter na poročilo CSD.

V fazi postopka izdaje začasne odredbe ne gre za presojo, kdo od staršev je bolj primeren za varstvo in vzgojo otrok, temveč gre za vprašanje, ali so podane takšne izjemne okoliščine, ki narekujejo izdajo začasne odredbe, torej ali je korist otrok ogrožena.

Res je sodišče v skladu z zrelostjo in starostjo otroka dolžno upoštevati njegovo mnenje, kar pa ne pomeni, da je takšno mnenje tudi edini kriterij za končno odločitev sodišča, saj bo šele celovit dokazni postopek lahko dal prepričljiv odgovor na vprašanje, komu od staršev zaupati otroka v varstvo in vzgojo. V tej fazi postopka je sodišče samo ocenilo, da otroka še nista dovolj zrela, da bi se lahko zavedala posledic svojih odločitev, zato mnenju otrok ni sledilo. Ali sta otroka dovolj zrela, da bi se lahko zavedala posledic svojih odločitev, pa bo tekom postopka moral podati mnenje tudi izvedenec klinično psihološke stroke.