TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v II. točki izreka tako, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 350,00 EUR od 13. 1. 2017 dalje, od zneska 350,00 EUR od 13. 2. 2017 dalje in od zneska 1.400,00 EUR od 19. 12. 2017 dalje;

- v III. točki izreka tako, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati 328,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2017 dalje;

- v V. točki izreka tako, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati 13.580,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2017 dalje;

- v VI. in VII. točki izreka pa tako, da mora tožeča stranka v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 1.432,51 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega roka do plačila.

II. V preostalem delu se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka mora v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 96,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Z ugotovitvami o naknadni spremembi višine najemnine je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank in s tem kršilo razpravno načelo (7., 180. in 212. člen ZPP). Kršitev razpravnega načela je po sodni praksi praviloma relativne narave (prvi odstavek 339. člena ZPP). Na odločitev vpliva, če je lahko vplivala na pravilnost ali zakonitost sodbe. V obravnavanem primeru je vplivala, saj je sodišče prve stopnje odločilo izključno ob upoštevanju dejstev, ki jih ne bi smelo vključiti v dejansko podlago svoje sodbe (ki je bila zato sodba presenečenja).

Skladno z ustaljenim stališčem sodne prakse je treba pravila o razlagi uporabiti v primeru spornih pogodbenih določb. Za te gre takrat, ko sta tezi pravdnih strank o vsebini relevantne pogodbene določbe nasprotni, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni mogoče odreči relevantne teže. V obravnavani zadevi je razlaga, ki jo stranki pripisujeta 2.2. členu najemne pogodbe, sicer diametralno nasprotna, vendar pa je navedena določba jasna. Zato se pri razlagi te določbe ne more uporabiti drugi odstavek 82. člena OZ.

Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena.