TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica stroške pritožbe krije sama.

Ker se tožničina poškodba stopala z odprto redukcijo in interno fiksacijo s posamičnim vijakom rutinsko zdravi v Sloveniji, možnosti zdravljenja v Sloveniji nedvomno niso bile izčrpane. Povsem enak operativni poseg, kot je bil opravljen v tujini, bi bil lahko opravljen tudi v Sloveniji. Čeprav je bila tožnica ob pravilni diagnozi zdravljena konzervativno, namesto operativno, ni mogoče šteti, da so bile v Sloveniji možnosti zdravljenja izčrpane. Niti po tem, ko je bila še pred operacijo ugotovljena potreba po operativnem zdravljenju, se tožnica ni odločila za potrebno operacijo v Sloveniji. Odločila se je za zdravljenje v tujini, ki pa ni bilo nujno zdravljenje v medicinskem smislu oziroma v smislu takojšnjega ukrepanja zaradi morebitne življenjske ogroženosti. Pogoji, določeni v 44.a členu ZZVZZ za povračilo zdravljenja v tujini na podlagi napotitve na zdravljenje v tujino v višini dejanskih stroškov teh storitev v državi, v kateri so bile uveljavljene, zato niso izpolnjeni.

Izpolnjeni niso niti pogoji za povračilo stroškov zdravljenja v višini dejanskih stroškov, vendar ne več, kot znašajo stroški teh storitev v javni zdravstveni mreži v državi, v kateri so bile uveljavljene, po 44.b členu ZZVZZ. Ni sporno, da tožnica napotnice za operativno zdravljenje ni pridobila. Torej na čakalni seznam za operacijo frakture medialne sezamoidne kosti sploh ni bila vpisana, zato ji čakalna doba, ki bi presegla najdaljšo dopustno čakalno dobo, pa v Sloveniji ne bi bilo drugega izvajalca, oziroma bi presegala razumen čas, ni bila določena. Čeprav je bilo zdravljenje tožničine poškodbe v Sloveniji napačno, pa se niti po ugotovitvi, da je potrebno operativno zdravljenje, ni vpisala na čakalni seznam, temveč se je odločila za operacijo v Nemčiji. Pritožbene navedbe, da zaradi napačnega zdravljenja ni mogla pridobiti napotnice, zato niso utemeljene. Ali bi bila ob vpisu na čakalni seznam določena čakalna doba, ki bi presegala najdaljšo dopustno čakalno dobo oziroma razumni rok, je glede na navedeno, povsem irelevantno.

Ker je tožnica spornega dne, ko je bila operirana v Nemčiji, dvakrat prenočila v bolnišnici, je šlo nedvomno za bolnišnično zdravljenje. Da se v Sloveniji tovrstne operacije lahko opravljajo tudi z enodnevno hospitalizacijo oziroma celo brez prenočitve, ni relevantno. Ker je šlo za bolnišnično in torej ne ambulantno zdravljenje, tožnica pa ni pridobila predhodne odobritve toženega zavoda, ni upravičena niti do povračila stroškov zdravljenja v višini povprečne cene teh storitev v Republiki Sloveniji po 44.c členu ZZVZZ.