TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče odločitev o začasni odredbi sprejme po krajšem dokaznem postopku in ob prilagojeni oziroma (v primerjavi z odločanjem o glavni stvari) „nepopolni dokazni oceni“, v kateri mora svoje spoznanje logično utemeljiti. Zaradi takšne narave začasnih odredb so pri odločanju o njih dopustna odstopanja od siceršnjih zahtev, ki izhajajo iz 22. člena Ustave oziroma upoštevanja načela enakega varstva pravic. Glede na navedeno je neutemeljeno pričakovanje toženke, da bi moralo sodišče že v fazi odločanja o začasni odredbi izvesti vse predlagane dokaze in se (z gotovostjo) prepričati o vseh okoliščinah, ki sicer vplivajo na končno odločitev.

Samovoljen in protipraven je poseg v posest, če tisti, ki je opravil dejanje motenja, za to nima pooblastila (dovoljenja) posestnika oziroma nima pooblastila, ki bi temeljilo neposredno na zakonu ali pa na odločbi, ki jo je sprejelo sodišče oziroma drug organ oblasti na podlagi zakona, ki dopušča poseg v tujo posest (tretji odstavek 33. člena SPZ). Toženkino dejanje motenja posesti ne temelji ne na odločbi Agencije za energijo, niti neposredno na energetski zakonodaji. Toženka na območju poslovnega kompleksa ... izvaja distribucijo električne energije preko omrežja, ki ima javni značaj, saj gre za napajanje več pravnih oseb, mdr. tudi tožeče stranke. To pa lahko izvaja le izvajalec gospodarske javne službe oziroma sistemski operater distribucijskega omrežja z električno energijo (SODO). Pritrditi je sicer treba toženki, da gre za protipravno stanje, vendar pa njegova rešitev ni v odklopu elektrike vsem uporabnikom, ki se napajajo preko njene infrastrukture.

Toženka v pritožbi navaja, da sodišče nima pristojnosti, da ji nalaga sklenitev najemne pogodbe s SODO in da bi ji to lahko naložil le zakon. Tak očitek, naslovljen na prvostopenjsko sodišče, ni utemeljen, saj ji takšne obveznosti ni naložilo, ampak je s sklicevanjem na predpise navedene v prejšnjem odstavku zgolj obrazložilo, zakaj toženkino motilno dejanje nima temelja v zakonu (tretji odstavek 33. člena SPZ) in kakšna je zakonsko predvidena rešitev položaja, v katerem so udeleženci razmerja, kot je obravnavano v tej pravdi.