TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 1.301,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Navedeno pomeni, da v takšnih zadevah tožeče stranke, iz razloga okrnjenosti dejanske in v precejšnji meri tudi pravne podlage zahtevka (pri predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine in pri predlogu za izdajo plačilnega naloga), lahko podlago zahtevka povsem opredelijo šele v prvi pripravljalni vlogi. Ker je v konkretni zadevi tožnica storila le predmetno (dopolnila dejansko stanje in opredelila alternativne pravne podlage), ob tem pa ostala v okviru istega zahtevka s pripadki in v okviru istega historičnega dogodka (v okviru sporne pogodbe in plačilu stroškov za njeno izpolnjevanje), do spremembe tožbe ni prišlo. Sodišče prve stopnje torej ni bilo dolžno odločiti o spremembi tožbe, saj spremembe ni bilo, ker tvorita tožbo, na zgoraj opisani način, šele skupaj predlog za izdajo plačilnega naloga in prva pripravljalna vloga.

Toženka neutemeljeno izraža stališče, da bi moralo biti sodišče, v čigar domeno sodi izvajanje dokazov (sem spada tudi odločanje o načinu izvedbe dokaza), vezano na s strani stranke predlagani način za izvedbo dokaza.

Da so ratificirane mednarodne pogodbe hierarhično višji pravni akt kot ZPP, ne pomeni, da bi sodišče prve stopnje, ki deluje po slovenskem procesnem pravu, lahko preprosto spregledalo določbi 217. in 259. člena ZPP oziroma ju razlagalo na način, ki je manj obremenjujoč le za eno izmed pravdnih strank, ne pa tudi za nasprotno stranko, in ki nenazadnje niti ne bi prispeval k načelu pospešitve in ekonomičnosti postopka. Še posebej pa ne na način, ki je očitno samo bolj pogodu pričam ene izmed pravdnih strank.

Nosilni razlog za utemeljitev toženkine odškodninske odgovornosti pa niti ni le v zgoraj izpostavljenem projektu čezmejnega sodelovanja s Črno Goro, temveč tudi v drugih številnih pogodbenih kršitvah toženke, ki so povsem izničile možnost izvedbe pogodbe (glej predvsem 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in tudi ostale, pri čemer gre predvsem za prekinitev komunikacije, neobveščanje in na koncu še izjavo toženke, da nimajo več potrebe po sodelovanju).