TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v I. točki izreka, kolikor se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi plačila 1.880,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2018 do plačila in zaradi plačila 1.889,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2017 do plačila, in v II. točki izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Če je tožena stranka pripravila izvedbeni načrt za vrata v prostore hostla zaradi izvedbe del in je pri tem vedela, da tožeča stranka ni naročila elaborata požarne varnosti, ni logično, da v izvedbenem načrtu ni navedla lesenih vrat brez protipožarne zaščite le kot opcijske rešitve. Pri tem je bistveno, da je vedela, da se bodo dela začela na podlagi njenih izvedbenih načrtov, potreben projekt za izvedbo del (PZI) pa bo izdelan naknadno.

Pritožbeno sodišče pritrjuje tožeči stranki, da se sodišče prve stopnje pri presoji zatrjevane škode, ki naj bi tožeči stranki nastala zato, ker je izvajalec del upošteval predvidene rešitve tožene stranke, ki pa niso bile strokovno podprte z vidika potrebne protipožarne zaščite, ni opredelilo do zatrjevane kršitve sklenjene pogodbe še v tej smeri. Pritožbeno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe ne najde podlage za zavrnitev pritožbenih trditev tožeče stranke, ki vztraja pri stališču, da je tožena stranka tožečo stranko zavedla, da so elaborati opcijski. Če po stališču sodišča prve stopnje tožena stranka ni bila dolžna predvideti vsake posamezne sobe hostla kot samostojnega požarnega sektorja zato, ker tožeča stranka ni naročila elaborata protipožarne varnosti, bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti še do trditev tožeče stranke, da je tožena stranka ni obvestila, da je elaborat protipožarne varnosti zanjo potreben že za izdelavo načrta izvedbe del.

Za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov, kakršna sta tožeča in tožena stranka, upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama.