TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-85/2019/6 (1312-19) z dne 31. 1. 2019 odpravi.

Ob upoštevanju določbe drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III in določbe 84. člena ZMZ-1 mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, da je ukrep pridržanja sorazmeren ter da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov in da je ukrep za izvedbo predaje odgovorni državi članici nujen.

Za standard znatne nevarnosti pobega in s tem za tožnikovo pridržanje, ne more zadoščati ugotovitev, da je bil tožnik predhodno že obravnavan v drugi državi članici EU in da tam ni zaprosil za mednarodno zaščito. Že glede na samo ureditev po Uredbi Dublin III je razumljivo, da se je tožnik pred prihodom v državo članico nahajal v drugi državi članici, saj se ravno zato postopek predaje po Uredbi Dublin III tudi prične. Osebe pa se samo zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po Uredbi Dublin III, ne sme pridržati.

Na tožnikovo begosumnost tudi ne kaže tožnikovo nezakonito prehajanje mej, niti ne dejstvo, da v Sloveniji nima možnosti bivanja. Sodišče je že večkrat opozorilo, da je tak način prehajanja mej za begunce tipičen in neizogiben, saj meje legalno niti ne bi mogli prestopiti. Poleg tega sodišče še pripominja, da je po prvi alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 nedovoljen vstop v državo zgolj milejša oblika okoliščin, ki lahko kaže na begosumnost, ki lahko le pogojno, skupaj z drugimi okoliščinami, vodi do sklepanja o begosumnosti, posebej še o znatni begosumnosti.