TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba obsojenca Z.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Utemeljeno je sodišče zavrnilo obsojenčev predlog za združitev kazni, kar je v točki 4 izpodbijanega sklepa tudi obširno obrazložilo. 2. točka prvega odstavka 407. člena ZKP določa pravila, kako se izrekajo, če gre za kazniva dejanja v steku, enotne kazni. Ta pravila pa veljajo le za kazni iste vrste, to je zaporne kazni in denarne kazni (kot glavne ali stranske). S sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju II Kr 10890/2015 z dne 4. 5. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 10890/2015 z dne 21. 7. 2020 je sodišče prve stopnje obsojencu izrečeno denarno kazen, ki je ni plačal in je tudi ni bilo mogoče prisilno izterjati, po določbah šestega odstavka 38. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izvršilo tako, da je bila spremenjena v kazen šest mesecev zapora. Te sodbe, ko je bila denarna kazen spremenjena v zaporno, pa ni mogoče enačiti s sodbo, s katero je sodišče obdolžencu za storjeno kaznivo dejanje izreklo kazen zapora. Povedano drugače; če je bila obsojencu z eno pravnomočno sodbo izrečena kazen zapora, z drugo pa denarna kazen, ne pride v poštev neprava obnova kazenskega postopka po določbah 407. člena ZKP, ker navedenih kazni ni mogoče združiti. To pa velja tudi v primeru, ko je bila denarna kazen, ki je ni bilo mogoče izterjati, spremenjena v kazen zapora, kar se je zgodilo v konkretni obravnavani zadevi.