TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Storilca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, razen nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika.

Rok šestih mesecev, v katerem mora biti skladno s tretjim odstavkom 19.a člena ZP-1 opravljeno delo v splošno korist, je nepodaljšljiv (neprolongacijski) zakonski rok. ZP-1 ne vsebuje nobene določbe, po kateri bi bilo mogoče končni rok za opravo dela v splošno korist podaljšati. Tudi Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) oziroma Zakon o probaciji (ZPro), po katerih ob upoštevanju osmega odstavka 202. člena ZP-1 in 48. člena ZPro probacijska enota izvrši sklep o odreditvi dela v splošno korist, določb o podaljšanju roka za opravo tega dela nimata. 24. člen ZPro omogoča le odložitev izvrševanja dela v splošno korist, ki jo lahko oseba iz opravičljivih razlogov predlaga v treh dneh od pravnomočnosti sklepa, česar storilec v obravnavani zadevi ni storil. Tudi če bi ocenilo, da so storilčeve navedbe o nezmožnosti oprave dela v splošno korist utemeljene, sodišče prve stopnje torej ne bi imelo zakonske podlage za podaljšanje roka za opravo tega dela, glede na to, da je že v osnovi storilcu določilo najdaljši zakonsko dovoljen rok, v katerem mora biti delo v splošno korist opravljeno, storilec pa za odložitev izvrševanja tega dela ni zaprosil.

Dejstvo, da razlogi za neizvršitev dela v splošno korist niso v storilčevi sferi, namreč lahko pomeni, da nadomestni zapor glede na okoliščine konkretnega primera ne bi bil sorazmeren in pravičen ukrep. Seveda pa mora biti v tem primeru onkraj razumnega dvoma izkazano, da celotna ali delna neizvršitev dela v splošno korist ni posledica storilčevega izmikanja, zavestne in hotene neoprave dela ali drugačnega kršenja obveznosti v zvezi z delom v splošno korist. Storilec, ki se želi z delom v splošno korist izogniti nadomestnemu zaporu, mora k temu delu pristopiti resno, odgovorno in proaktivno, in temu prilagoditi tudi svoje zasebne interese.