TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo procesni zakon, ko je obrazložilo, da z zakonom določeni roki niso podaljšljivi in je predlog tožeče stranke pravilno zavrnilo. Pri tem se je pravilno sklicevalo na 34. člen ZST-1 v povezavi s 110. členom ZPP. Takšno stališče je zavzela obširna sodna praksa tako v primerih drugih zakonsko določenih rokov kot tudi v primeru petnajstdnevnega zakonsko določenega roka za plačilo sodne takse.

Sodna praksa je že zavzela stališče, da specialno določilo iz 4. člena ZST-1 (da skrbnik odsotnega, katerega prebivališče je neznano, in skrbnik za premoženje, katerega lastnik je neznan, ter začasni zastopnik stranke v postopku, ki ga je postavilo sodišče, niso dolžni plačevati taks za tistega, ki ga zastopajo) razveljavlja splošno določilo 8. člena ZST-1, ki opredeljuje plačilo sodne takse kot procesno predpostavko za opravo dejanj sodišča. Navedeno ne pomeni, da taksna obveznost ne nastane in je tudi v obravnavanem primeru nastala, razlika je le v tem, da sodišče skladno z določilom 4. člena ZST-1 neplačano takso vpiše v seznam taks in jo kasneje, ko je znano premoženje zastopanih, izterja, zadevo pa začne obravnavati brez plačila sodne takse, torej brez upoštevanja procesne predpostavke. Skrbnik je na 4. člen ZST-1 opozoril tudi v predlogu za podaljšanje roka, vendar navedene vloge ne gre šteti (tudi) kot ugovor zoper izdani plačilni nalog, saj je zoper plačilni nalog dopustno ugovarjati le iz razlogov, da taksna obveznost ni nastala, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo.