TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Za zavarovanje denarne terjatve je zahtevano dolžnikovo razpolaganje. Še pri obstoju objektivne nevarnosti, ki velja za zavarovanje nedenarne terjatve, mora upnik dokazati več kot le možnost, da bo dolžnik s spornim predmetom razpolagal, saj je to vsakdanja možnost vsakega lastnika. Pri izkazu subjektivne nevarnosti pa mora upnik dokazati dolžnikovo ravnanje, ki bo ogrozilo izvršbo, lahko tudi šele v prihodnje. Predlagatelj mora za obstoj subjektivne nevarnosti zatrjevati in dokazati (1) nevarnost dolžnikovega razpolaganja s premoženjem, (2) vpliv tega ravnanja na uveljavitev terjatve ter (3) da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožnik teh pogojev, ki morajo biti podani kumulativno, niti ni ustrezno zatrjeval niti izkazal s standardom verjetnosti. Za podanost subjektivne nevarnosti mora obstajati dolžnikovo konkretno ravnanje, kot pravilno opozarja sodišče prve stopnje, katerega posledica je zmanjševanje dolžnikovega premoženja in s tem zmanjševanje možnosti za uspešno uveljavljanje denarne terjatve.

Tožnik zatrjuje nevarnost zgolj na abstraktni, ne pa na konkretni ravni, kar je pogoj za zavarovanje denarne terjatve. Z začasno odredbo se izvrši poseg v toženčeve pravice pred izvedbo kontradiktornega postopka, zato je potreben restriktiven pristop. Izdajanje začasnih odredb je predvideno le za primere, ko je nujnost posega z začasno odredbo izkazana s konkretnimi ravnanji toženca. Skladno z utrjeno sodno prakso je treba nevarnost, ki naj bi grozila (prodaja ali obremenitev) tudi konkretno izkazati in ne o njej zgolj ugibati.