TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se glasi:

"1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2015 nezakonita in da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 4. 11. 2015, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi.

2. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter jo prijaviti za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 4. 11. 2015 dalje, ji obračunati bruto plačo, od nje plačati davke in prispevke ter ji izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska do plačila.

3. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 941,78 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila."

II. Tožena stranke je dolžna v roku 15 dni tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 214,18 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Katero dejanje delodajalca se šteje za "podajo" odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v ZDR-1 ni opredeljeno. Pri odgovoru na to vprašanje je treba izhajati iz narave roka za odpoved, ki je glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča prekluziven, kar pomeni, da po njegovem poteku preneha pravica delodajalca, da delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi. Ob upoštevanju takšne narave roka za podajo odpovedi zato ni dovolj, da delodajalec najkasneje zadnji dan izteka roka samo sestavi besedilo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč mora biti znotraj prekluzivnega roka iz njegovih dejanj razvidna tudi resna namera, da naj sestavljena odpoved učinkuje.

Ker je tožena stranka odpoved z datumom 3. 9. 2015 prvič poskusila vročiti tožnici šele 2. 11. 2015, kar je skoraj 3 mesece po datumu vrnitve tožnice na delo po zatrjevanem neupravičenem izostanku z dela (10. 8. 2015) in 2 meseca od datuma zagovora kot skrajnega roka za začetek teka roka za podajo odpovedi, je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno materialnopravno stališče, da je tožena stranka tožnici podala odpoved v roku 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Tožena stranka je odpoved glede na datum na njej sicer res sestavila pravočasno, vendar pa ob vsaj dvomesečnem zamiku (poskusa) vročitve odpovedi tožnici in odsotnosti drugih navedb tožene stranke, ki bi kazale na resno namero, da naj sestavljena odpoved tudi dejansko učinkuje v razmerju do tožnice, sporna odpoved ni bila podana v zakonsko določenem prekluzivnem roku.