Odločba o ugotovitvi, da je 137. člen Zakona o kazenskem postopku v neskladju z Ustavo

2833. Odločba o ugotovitvi, da je 137. člen Zakona o kazenskem postopku v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-328/04-22

Datum: 29. 5. 2008

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Franca Mamiloviča, Nova Gorica, ki ga zastopa Franci Matoz, odvetnik v Divači, na seji 29. maja 2008

Člen 137 Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr., 72/98, 6/99, 66/2000, 111/01, 56/03, 116/03 – ur. p. b., 43/04, 96/04 – ur. p. b., 101/05, 8/06 – ur. p. b., 14/07 in 32/07 – ur. p. b.) je v neskladju z Ustavo, ker ne določa predloga upravičenega tožilca za odreditev ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja in ker obdolžencu ne omogoča, da se o odreditvi tega ukrepa izjavi.

Državni zbor mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do odprave ugotovljenega neskladja se ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja v kazenskem postopku odredi ob upoštevanju pogojev in na način, ki izhajajo iz 17. točke obrazložitve te odločbe.

Pobudnik izpodbija 137. člen Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju – ZKP) v delu, ki ureja odreditev in odpravo ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja v času trajanja kazenskega postopka. Zatrjuje neskladje ZKP s 14., z 22. in z 29. členom Ustave. Navaja, da 137. člen ZKP ne določa razlogov, pogojev, namena in cilja ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, možnosti, da bi se obdolženec izjavil in navajal dokaze v svojo korist (kontradiktornost), ter omejitev trajanja in prenehanje ukrepa. Takšen postopek odreditve ukrepa naj bi nujno pripeljal do arbitrarnosti odločitve o odreditvi ukrepa. ZKP bi moral po mnenju pobudnika določno urediti vsebinske pogoje in procese odločanja za odreditev, trajanje in prenehanje ukrepa. Poseg države v posameznikove človekove pravice, še preden je bilo protipravno ravnanje ugotovljeno z obsodilno sodbo, naj bi bil izjema, ki je dopustna le, če so za takšno ravnanje določeni ustavni in zakonski pogoji. Odvzem vozniškega dovoljenja, ne da bi bilo določeno, na katero kategorijo motornih vozil se nanaša, je po mnenju pobudnika že sam po sebi neustaven. Pobudnik tudi navaja, da ZKP ne določa, da bi ukrep predlagal državni tožilec, zato gre v bistvu za odreditev ukrepa po uradni dolžnosti.

Ministrstvo za pravosodje meni, da je pobuda neutemeljena, in predlaga, naj jo Ustavno sodišče zavrne. Navaja, da je povsem očiten namen ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, ki je v tem, da se iz javnega prometa takoj izloči voznik, za katerega se predvideva, da bo še naprej ogrožal javni promet, pri čemer se upoštevajo njegova osebnost, prejšnje življenje in način storitve kaznivega dejanja. V zvezi z zatrjevanim neskladjem s 14. členom Ustave Ministrstvo navaja, da sodišče za vse domnevne storilce kaznivih dejanj zoper varnost javnega prometa uporabi pri presoji stopnje nevarnosti domnevnega storilca enake kriterije, zato ne gre za kršitev načel enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. V zvezi z odvzemom vozniškega dovoljenja Ministrstvo meni, da gre za odvzem vozniškega dovoljenja kot listine in da ni protiustavno, če v zakonu ni izrecno navedeno, za katero kategorijo vozil se dovoljenje odvzame, ker se za posamezno kategorijo vozil ne more vzeti. Ministrstvo zavrača tudi neskladje izpodbijanih določb z 29. členom Ustave, saj naj bi bila obdolžencu zagotovljena vsa pravna jamstva v postopku odvzema vozniškega dovoljenja. Prav tako Ministrstvo zavrača pobudnikove očitke, da gre pri namenu začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, ki naj bi bil enak kot pri ukrepu, ki se izreče ob koncu kazenskega postopka, za nedovoljeno analogijo v kazenskem pravu. V zvezi z ukrepom začasnega odvzema vozniškega dovoljenja Ministrstvo pojasnjuje, da sodišče izreče ta ukrep tedaj, ko meni, da je stopnja nevarnosti obdolženca tako velika, da bi lahko zaradi nje storil novo (tovrstno) dejanje.