TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da mora tožena stranka tožeči stranki v 8 dneh:

- obračunati 82,00 EUR nadomestila plače za 25. 6. 2013, od tega zneska odvesti davke in prispevke in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2013 dalje;

- obračunati 82,00 EUR nadomestila plače za 1. 11. 2013, od tega zneska odvesti davke in prispevke in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2013 dalje;

- obračunati 82,00 EUR nadomestila plače za 25. 12. 2013, od tega zneska odvesti davke in prispevke in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2014 dalje;

- obračunati 82,00 EUR nadomestila plače za 1. 1. 2014, od tega zneska odvesti davke in prispevke in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2014 dalje;

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 218,75 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

„Fleksibilnost“ razporejanja delovnega časa ni sopomenka za neenakomerno razporejanje delovnega časa. Bistvena lastnost neenakomerno razporejenega delovnega časa je odstopanje od npr. klasične razporeditve delovnega časa 40 ur na teden, 8 ur na dan, od ponedeljka do petka, da delavec v režimu neenakomerne razporeditve dela tudi po več kot 8 ur na dan, več ali manj kot 5 dni v tednu itd. Vendar je lahko tudi v neenakomerno razporejenem delovnem času določen način razporeditve, ki je fiksen po svoji naravi in s tem predvidljiv (npr. delo vsak drugi dan, ali določen z letnim oziroma mesečnim razporedom). Če je razporeditev delovnega časa sistemsko jasna in ima vnaprej razviden način razporeditve, se da tudi vnaprej določiti dneve, na katere delavec običajno dela. To je ves čas trdil revident, tožena stranka pa se je branila z argumentom „fleksibilnosti“ glede na sprotne delovne potrebe v času dela prostih dni. Ta argument zaradi tavtologije po presoji revizijskega sodišča ne zdrži, saj tudi pri enakomerni porazdelitvi delovnega časa na dela proste dneve dela ni in zato enako ni potrebe po delu delavcev pri enakomerni porazdelitvi delovnega časa.

Z revidentovim stališčem, da bi bilo z drugačno razlago v obravnavani zadevi lahko kršeno načelo enakosti iz 14. člena Ustave RS, revizijsko sodišče soglaša. Revident bi bil prikrajšan za nadomestilo za dela proste dneve, zato teh dni ne bi mogel enako uživati kot drugi zaposleni v enakomerni porazdelitvi delovnega časa. Poleg tega bi moral v primeru sprejemanja stališča sodišč nižjih stopenj na letni ravni dejansko opraviti več ur kot nekdo, ki dela v klasični razporeditvi delovnega časa med ponedeljkom in petkom. Razlikovanje je v obravnavni zadevi nerazumno, saj jo tožena stranka utemeljuje z (naknadno) zmanjšanimi potrebami po delu na dela proste dneve, ko njegovo delovno obveznost ukinja s spremenjenim razporedom.