TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji tožnika se ugodi, sodbi sodišč nižjih stopenj se v zavrnilnem delu glede nepremoženjske škode razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija toženke se zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Zadržanje zastaranja v konkretnem primeru utemeljujejo ovire, ki so razvidne iz poteka odločanja glede pridobitve državljanstva, pa tudi iz širšega konteksta izbrisa oseb iz registra stalnega prebivalstva, ki izhaja iz odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Evropskega sodišča za človekove pravice. Zlasti je pomembna okoliščina, da je država vrsto let odlašala z odpravo posledic kršitev človekovih pravic, povzročenih izbrisanim osebam, ki na podlagi obstoječe pravne ureditve niso imele resničnih možnosti za uspešno uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zoper državo. Prav tako ni realno pričakovanje, da bi posameznik, ki državo prosi za ureditev svojega pravnega statusa (npr. sprejem v državljanstvo), zoper državo hkrati uveljavljal odškodninsko varstvo. Pravkar omenjene okoliščine pomenijo nepremagljive ovire, zaradi katerih zastaranje ni teklo (383. člen ZOR), saj so tožniku jemale realne možnosti za uspeh v odškodninski pravdi pred rednim sodiščem.

Protipravnosti odločbe državnega organa ni mogoče enostavno enačiti z njeno nepravilnostjo, ugotovljeno v postopku s pravnim sredstvom, vendar ima v konkretnem primeru storjena napaka širši pomen. Pravno ozadje konkretnega primera pokaže, da napačna odločitev upravnega organa ni posledica zgolj navadne (zmotne) pravne presoje, temveč takšne, ki nujno posega tudi v ustavno načelo varstva zaupanja v pravo. Zato bi bila uporaba naknadno predpisanih strožjih pogojev za pridobitev državljanstva v tožnikovem primeru (ugotavljanje njegove nevarnosti) dopustna le, če bi jo spremljala posebna skrbnost. Strožjo presojo utemeljuje tudi resnost predvidljivih posledic, ki jih je za tožnika imela ugotovitev njegove nevarnosti. Ker je bilo konkretni in objektivno potrebni skrbnosti presoje državnega organa ustrezno zadoščeno šele v ponovljenem postopku, odločba o sprejemu v državljanstvo pa je bila izdana po skupno devetih letih, toženka ne uspe izpodbiti presoje sodišč nižjih stopenj o protipravnosti njenega ravnanja. Sicer pa se učinki neskrbne presoje nevarnosti tožnika niso izčrpali z zavrnitvijo njegove vloge za sprejem v državljanstvo, temveč so se dodatno odrazili v negativnih posledicah izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki je sporni odločbi sledil. Po vseh stališčih, ki jih je v zvezi s to problematiko že zavzelo Ustavno sodišče Republike Slovenije in ESČP, ne more biti dvoma, da izbris sam po sebi pomeni protipravno ravnanje države, ki utemeljuje njeno odškodninsko odgovornost na podlagi 26. člena URS.