TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke glede izpodbijanega prvega odstavka I. točke izreka in glede izpodbijane II. in III. točke izreka sodbe se ugodi in se v tem obsegu izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Sodišče prve stopnje pravdni stranki v okviru materialnega procesnega vodstva ni seznanilo o svoji odločitvi, da bo sporno razmerje presojalo po Dunajski konvenciji oziroma po Konvenciji o zastaranju terjatev na področju mednarodnega nakupa in prodaje blaga. To bi tudi po mnenju pritožbenega sodišča moralo narediti, ker je tožeča stranka vztrajala, da je sporno razmerje potrebno presojati po madžarskem pravu, tožena stranka pa po slovenskem pravu. Pravdnima strankama tako ni omogočilo, da se izjasnita v zvezi s stališčem sodišča glede uporabe materialnega prava, hkrati pa v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, zakaj šteje kot nepomembne navedbe tožene stranke v zvezi s svojim stališčem, da se mora sporno razmerje presojati po slovenskem pravu.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da imata pravdni stranki sedež v državah članicah Evropske Unije in v tem primeru se sporno razmerje presoja pa določbah Uredbe (ES) št. 593/2008 z dne 17. 6. 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I). Po določbi 1.člena Uredbe Rim I se ta uporablja za pogodbena obligacijska razmerja v civilnih in gospodarskih zadevah v primerih, ko pride do kolizije med zakoni več držav.

Sodišče prve stopnje bo moralo glede na zatrjevanje strank šele ugotoviti, katero materialno pravo je glede na Uredbo Rim I uporabiti za presojo spornega razmerja in pri tem ne prezreti, da stranki lahko uporabo Konvencij izključita tudi s konkludentnimi ravnanji, če bo ugotovilo, da bi za presojo spornega razmerja sicer moralo uporabiti Konvenciji. Tako bo moralo ugotavljati voljo pogodbenih strank tudi glede uporabe obeh Konvencij