TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Toženec v predmetni pravdi ni dokazal, da ima brez soglasja tožnikov pravico do nadaljnje posesti stanovanja v mansardi njune hiše (93. člen SPZ).

Glede zatrjevanih vlaganj toženca v mansardno stanovanje oziroma v hišo tožnikov je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno zaključilo, da toženec z njimi ni postal solastnik nepremičnine, ne glede na čas njihove izvedbe. Zgolj z vlaganji v tujo nepremičnino po aktualni zakonodaji ni mogoče pridobiti (so)lastninske pravice (glej 48. člen SPZ), glede na predhodno veljavno zakonodajo (ZTLR) pa z vlaganji, tudi če so bila dejansko izvedena že med leti 1991 in 2003 (kar sicer toženec prvič zatrjuje šele v pritožbi, zaradi česar gre za nedopustno pritožbeno novoto – glej prvi odstavek 337. člena ZPP), ni prišlo do nastanka nove stvari. Obnova in oprema stanovanja ne predstavljata ustvaritve nove stvari, prav tako ne povečanje stanovanja s prizidavo dodatnih sob (do česar je po toženčevih navedbah prišlo šele med leti 2010 in 2012, torej že v času veljavnosti SPZ). Da bi bil izdelal nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe, ali spremenil identiteto zgradbe, kar bi oboje ustrezalo ustvaritvi nove stvari, toženec ni izkazal (hiša je ohranila prvotni namen).

Toženec ima ob izpolnjenih zakonskih pogojih možnost zahtevati povrnitev vlaganj, s katerimi je povečal vrednost nepremičnine tožnikov (prvi odstavek 48. člena SPZ), kar pa ni predmet tega postopka.

Za veljavno odpoved časovno nedefiniranega pogodbenega razmerja strank takšna odpoved povsem zadošča - ni treba, da bi toženec prejel "uradno pisno odpoved", kot zmotno meni v pritožbi.