TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

V skladu z določbo drugega odstavka 23. člena Ustave lahko sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih v naprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Gre za tako imenovano načelo zakonitega sodnika, katerega bistvo je, da v posamezni zadevi sodi sodnik, ki je izbran po vnaprej določenih pravilih. Sodišča morajo s sprejetjem razporeda dela in z ustrezno notranjo organizacijo ter izvajanjem v naprej določenih pravil zagotoviti, da se pravica uresničuje v posameznih zadevah. Bistvena ustavna zahteva je torej, da morajo biti pravila za izbiro sodnika v posamezni zadevi postavljena v naprej. Namen takšne ureditve je, da nihče ne bo prikrajšan za zakonito sodišče in znotraj tega za naravnega sodnika, s čimer se zagotavlja, da bo sodnik nepristranski in da noben udeleženec postopka ne bo imel vpliva na odločitev kateri konkretni sodnik naj v konkretnem sporu odloča.

Upoštevaje vsebino navedenega sklepa, ki ga je predsednik Vrhovnega sodišča izdal na podlagi določbe 105.a člena ZS, ki določa, da lahko predsednik skupno neposredno višjega sodišča na predlog predsednika sodišča, ki ima sodne zaostanke, odloči, da se pristojnost za sojenje v določenem številu zadev prenese na drugo, manj obremenjeno stvarno pristojno sodišče, zatrjevana kršitev določbe 23. člena Ustave ni podana. Iz obrazložitve sklepa predsednika Vrhovnega sodišča je razvidno, da zadeve, ki so bile prenesene iz Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani, niso bile diskrecijsko izbrane s strani predsednika Vrhovnega sodišča, temveč je njihov izbor naključen in pogojen s trenutno preobremenjenostjo Višjega sodišča v Celju, ki bi sicer vodila v sodne zaostanke. Predodelitev zadeve je bila torej opravljena po v naprej določenih objektivnih kriterijih.