TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Ob obravnavanju pritožbe se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, in sicer v fazo glavne obravnave.

Domneva, da odvetnik, za razliko od odvetniškega kandidata, predstavlja v zadostni meri strokovno usposobljeno osebo, ki bo zmogla uresničevati temeljna pravna jamstva obdolženca v primerih njegove največje ranljivosti, je izpodbojna le v primerih, katere zajema določba četrtega odstavka 72. člena ZKP; ustrezen status osebe je ključno vodilo državi pri postavitvi zagovornika po uradni dolžnosti, saj načeloma zagotavlja, da bodo obdolženčeve pravice v postopku ustrezno zaščitene.

Pravice in dolžnosti zagovornika, s katerim obdolženi vzpostavi pooblastilno razmerje, so pretežno identične pravicam in dolžnostim zagovornika, ki ga obdolženemu postavi sodišče v primerih obvezne obrambe; zaključek je logičen, upoštevaje smisel določb o obvezni obrambi v primeru obdolženčeve največje izpostavljenosti. Sodišče prve stopnje pa je prezrlo, da se navedeni situaciji razlikujeta glede subjekta, ki izvorno izbere določenega odvetnika za zastopanje; v prvem primeru je to obdolženi sam (oziroma osebe iz tretjega odstavka 67. člena ZKP), v drugem pa država, kar nujno terja ugotovitev, da ima obdolženčevo soglasje za nadomeščanje odvetnika po odvetniškem kandidatu pomen le v primeru pooblastilnega razmerja. Okoliščina, da država v situaciji obvezne obrambe, s postavitvijo določenega odvetnika za zagovornika po uradni dolžnosti, prevzema odgovornost za zagotavljanje obdolženčevih pravnih jamstev v postopku, ustreznost obdolženčeve obrambe pa je v teh primerih iz razlogov, navedenih v točki 5 te odločbe, vezana na status odvetnika, pretehta težo in pomen tega, da v postopku zagovornik po pooblastilu in zagovornik, postavljen po uradni dolžnosti, opravljata praktično enako nalogo s ciljem delovati v korist obdolženca.

Četrti odstavek 67. člena ZKP, ki določa možnost substitucije odvetnika po odvetniškem kandidatu, se določno nanaša le na pooblaščenega zagovornika; enake možnosti substitucije pa jasno ne omogoča peti odstavek 70. člena ZKP. Enako stališče zastopa tudi pravna teorija (glej Mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, str. 163, točka 10).